Pred desetimi leti sem, s temeljito zlomljenim gležnjem, v Kathmanduju čakal na polet domov in čas preživljal v knjigarni Pilgrims. Med naključnim listanjem neke kitajske knjige o gorah sem opazil majhno črno-belo fotografijo atraktivne piramidne gore z značilnim razom. Sredi kitajskih pismenk sem v latinici zasledil zapis Chomolhari in višino nekaj nad 7000 metrov. »Kje se gora nahaja?« Iz knjige nisem uspel ničesar razbrati zato sem jo odložil. Misel na zlomljen gleženj je pripomogla k temu, da sem plezalno radovednost odrinil in se vrnil v hotel. Tam sem si ime Chomolhari kljub vsemu napisal na listek. Še isti dan so me na ulici okradli. Do takrat sem si mislil, da se kaj takega meni res ne more zgoditi. Tisoč dolarjev izobraževalnih stroškov je izbrisalo moje arogantno prepričanje. Živemu, četudi poškodovanemu človeku se res lahko marsikaj zgodi. Okrevanje in stik z gorami je v spomin priklical fotografijo in listek, ki je izginil. Dve leti po poškodbi sem bil zopet v Kathmanduju. Iskal sem tisto »čudno« knjigo, a je nisem uspel najti. Imena skrivnostne gore sem se spomnil kasneje, ko sem na internetu pri gledanju neke fotografske spletne strani opazil fotografijo s tem imenom. Podnapis je razkril, da je bila fotografija narejena iz Butana. Videz gore je bil povsem drugačen od tistega, ki je meni ostal v spominu, zato sem sklepal, da se gora nahaja na meji med Tibetom in Butanom. Takrat internet še ni bil v takem razmahu kot zdaj, a sem našel podatek, da so bili leta 1996 na vrhu Japonci. S temi podatki sem šel na lov za informacijami. Po daljšem času sem dobil naslov Japonca Tamotsuja Nakamure, poznavalca Tibeta. Na mojo prošnjo se je hitro odzval s pojasnilom, da bo poskusil poiskati barvne fotografije in prijazno zaključil s: »Please wait.« Iskreno rečeno je bila to prava popotnica. Potrpežljivost je brez dvoma vrlina, ki je v sodobnem času zanemarjena, a je bolj pomembna kot nas skuša prepričati hiter tempo. Želja je dozorela, potrebno je bilo narediti še domačo nalogo. Seveda ni šlo gladko. Največ informacij mi je posredoval Roger Payne, ki je leta 2004 poskusil preplezati steber, a je zaradi vetra in slabega vremena uspel splezati na vrh v območju Japonske smeri. Jasno je bilo, da se mikavna ideja ne more skriti. Uradno dovoljenje za vzpon smo dobili teden dni pred odhodom, vizo pa dan pred odhodom. Kako smo se ob tem počutili je odveč govoriti.

Na letališču v Pekingu ni bilo Damijanove prtljage, zato smo potrebovali skoraj dve uri, da smo zapustili letališče. Problemi s prtljago so zaščitni znak in mora vsake alpinistične odprave. Tudi tokrat se temu bremenu nismo zmogli izogniti. Ob izhodu nas je čakal prijazen, zbegan fant z očali. Po prevažanju z dvigalom so nas z večjim kombijem prepeljali do sedeža kitajske planinske zveze kjer nam je uslužbenec Guwei Li, breztrzajno zaračunal 350 Dolarjev za nekaj ur bivanja v Pekingu. Dok ga je prekrstil v Govedino. Predsodek, da je Kitajska poceni, se je hipoma sprevrgel v paranojo pred prehitro porabo denarja. Ekonomist Rok je z nazornimi primerjavami poskrbel, da smo se na vsakem koraku zavedali pomena denarja. Zvečer smo se po križevem potu s prtljago vkrcali na vlak in po 48 urah slikovite in dolgočasne vožnje izstopili v Lhasi. Potovanje se je šele zares začelo.

»Do you have something to ask for me?« je bila mantra našega tolmača Lobsanga. Štiriindvajsetletni Tibetanec je zgovoren primer uspešne kitajske vzgoje. Priučena samozavest s katero je skušal maskirati svojo popolno neizkušenost se je vsakič, ko smo se znašli v nepredvidenem položaju, preobrazila v zmedenost in: »sorry, I don't understand« ali »sorry, this is not possible.« Kadar nas je pripravljal na neuspeh, je bolj prijazno začel: »I'm very sorry for you ...«

Vodil nas je skozi Potalo in poznavalsko opisoval posamezne znamenitosti. Težko smo mu sledili, ker je bila njegova angleščina in izgovorjava za nas na začetku nerazumljiva. O Dalaj Lami je govoril le v pretekliku. Na vprašanje o sedanjem Dalaj Lami je odrezavo in razumljivo odgovoril, da je pobegnil. Dezerter torej?

V Lhasi sem bil prvič leta 1988. Takrat je imelo to mesto povsem tibetanski - romarski značaj, čeprav je bilo skozi vseprisotnost policije in vojske čutiti izrazit pritisk oblasti. Zdaj je Lhasa povsem kitajsko mesto. Tibetanci - romarji so zgolj dobrodošla atrakcija za turiste in naivna žrtev neštetih prodajalcev raznovrstne krame. Razlika med vtisom ob prvem obisku Lhase in vtisi, ki so me begali zdaj, je tako velika, da sem antipatijo do tamkajšnjih »misijonarjev napredka« težko skrival. V resnici sem si želel čim prej oditi iz mesta.

Lobsangu nadrejena uradnica je imela uglajen način komuniciranja in je na moja vprašanja s skrajno prijaznim glasom in pogledom ponavljala: »No problem.« Na koncu sem nehal postavljati vprašanja. Počutil sem se kot bi poslušal pokvarjeno gramofonsko ploščo. Res, problemov bo manj, če jih odstranimo iz naših misli.

V Gyantseju smo se sešli s kuharjem in večino naše prtljage, poslane s kargo pošiljko prek Kathmanduja. Celo Damijan je dobil svojo transportno vrečo. Počasi smo začeli verjeti, da smo domačo nalogo dobro opravili. Končno smo začutili tudi bližino gora. Zvečer smo zmagali. Najprej Dok, ki je stoično predstavil svoje šarmerske veščine in hitro odšel spat, kmalu za tem pa Matej, ki je pred svojim spanjem zbudil precej gostov hotela. Zjutraj smo zadostili bontonu in se poslovili od večine civilizacijskih »dobrin«.

S terencem smo se peljali okrog oblega grebena, ki je do tedaj zakrival pogled na vršace pred nami. Za nami se je dvigal oblak prahu. Lori je sarkastično označil prašne delavce ob cesti za iskalce turkizov. Res, v prispodobi smo to vsi. Beli oblaki so prekrivali nebo ter prekrili tudi našo potovalno pozornost in radovednost. Lobsang je opozoril na sneženo piramido pred nami. Čeprav sem tisto reč že nekaj časa videl, sem se zato, da bi vljudno pokazal svoje zanimanje, nagnil malo naprej. Desno od snežene gmote sem zagledal nekaj, kar bi lahko bil Chomolhari. »Glej ga!« sta skoraj hkrati vzneseno zaklicala tudi Damijan in Samo. Zdaj smo se živčno presedali na sedežu in čvekali kot otroci pred trgovino z igračami. Vrh gore je prekrival bel oblak. Očitno je bilo, da je povsod veliko svežega snega. Šofer je našo srboritost hitro razumel in ob bližnjem jezeru ustavil za malico. Takoj sem skočil ven in se mrzlično ovesil s foto opremo. Razburjenost ob pogledu na goro sem skril za fotografsko strast. Tik ob jezeru je bilo močvirno. Roji mušic so se vrtinčili okrog mene zato sem nehal fotografirati in sem se vrnil do terencev. Kitajski spremljevalci so smehljaje obedovali ob vozilih, naši fantje pa molče v notranjosti. Zaskrbljenost in tesnobo ob prvem soočenju z goro so molče tešili s prehranjevanjem, čeprav so hiteli pojasnjevati, da so v vozilu zaradi vetra. Navdušenje nad »igračo« so torej obkrožile neštete skrbi in dvomi. Pričakovan videz gore je bil veliko manj snežen. To kar smo gledali na obzorju pred sabo je bila strma gora, pripravljena, da se začne otresati snega. Tudi meni mrzlo kurje bedro ni šlo v slast, ko sem tiho razmišljal o plazovih in gaženju snega. Porcija negotovosti je bila bolj zajetna kot sem pričakoval. V tem smislu ni šlo le za začimbo, ampak se je zdelo, da se je zaradi količine začimb pokvaril okus. Zamaknjeno sem opazoval goro, ki me je prevzela s svojo obliko. Damijan nas je zaskrbljeno bodril na svojski način: »Saj to ni mogoče splezat. Je bolj strmo kot južna stena Makaluja. Madona, vi ste pa dobri, fantje ...« V bistvu smo bili vsi bolj ali manj »posrani«. Deset let je minilo odkar sem goro prvič videl na fotografiji. Soočenje je bilo tako neposredno, da sem po nekaj letih spet fizično začutil prvinski strah pred svojimi pohlepnimi željami. Pogovora med nami ni bilo ali pa je bil le površinska prevleka prek kričečega molka v sebi – strašljivega dvoma.

Mešanica teh občutij, negotovost glede postavitve baznega tabora in tovorjenja opreme ter hotenje šoferjev, da se nas čim prej znebijo, je ustvarilo nekoliko napeto vzdušje. Odločitev o mestu kjer bomo končali vožnjo, sem sprejel le po občutku in opazovanju gore. Lobsag je predlagal tradicionalen, vetru izpostavljen prostor na zahodni strani gore kjer so taborili vsi, ki so se na vrh povzpeli do zdaj. Odločno sem s prstom pokazal proti severni steni: »Tam bomo postavili bazo.« Ker je bilo to precej bliže kot običajna baza, je šofer brez ugovora zavil v želeno smer. Pričakovane razprave ni bilo, le glasen kratek stik, ko sem prosil, naj šofer ustavi, da bom fotografiral. Kolovoz, ki je vodil pravokotno proti steni je prečkal reko zato so vsa tri vozila poiskala varen prehod, mi pa smo negotovo odkorakali proti gori. Utaborili smo se v kamniti ogradi za jake. Še preden smo se zares zavedli položaja, so tri vozila v oblaku prahu izginila na obzorju. Civilizacijski tempo nas je vidno zapuščal, mi pa smo se smehljali drug drugemu in se grizli v sebi. Lepše ne bi moglo biti.

Zjutraj sta Samo in Rok odšla pogledat Japonsko smer po kateri smo nameravali sestopiti. Ostali smo se povzpeli do ledeniškega jezera kjer smo želeli postaviti bazni tabor. Za Tibetance je jezero sveto. Tudi nas je prevzel kanček te svetosti in nas napolnil z navdušenjem. Turkizno modro jezero, ledenik, ki se je spuščal vanj in piramidna gora nad vsem skupaj, so pričarali veličastno kuliso. Vsak po svoje smo skušali ubesediti delček občutij, a smo se vedno znova režali drug drugemu, ko je hipoma postalo jasno, da nakladamo. Presežnikov nam je zmanjkalo. Negotovost, ki je kot netopir frfotala okrog nas smo prezrli. V ogradi smo pripravili tovore in pričakali oglednika, ki sta se utrujena vrnila s sporočilom, da je smer »full nevarna«. Ob dejstvu, da sta to besedno zvezo povedala žarečih pogledov po vsakem našem vprašanju, ni bilo razloga, da jima ne verjamemo. Ena uganka je bila rešena. Rojevale pa so se nove in nove.

»Jutri ne moremo proti bazi, tudi naslednji dan ne bo šlo. Ne vem kako in kdaj se bo to zgodilo,« mi je popoldne vzvišeno sporočil Lobsang. Cel dan sta se z zveznikom gnezdila v ogradi in svoj taborni prostor spreminjala v trdnjavo. Niti najmanjšega interesa nista pokazala, da bi odšla v bližnjo vas vprašat vaščane za transport hrane in opreme v bazo. Takoj je bilo jasno, da radovedneži in naključni prišleki ne bodo nosili naše opreme v bazni tabor. Vsebina in način njegovega sporočila sta sprožila manjšo »eksplozijo«. Jezno sem mu povedal, da čakanje ob cesti za nas ni sprejemljivo. Dan čakanja še lahko razumemo, daljše čakanje bomo takoj sporočili gospe »No Problem« in zahtevali vračilo denarja za vsak čakalni dan. Detonacija je dosegla namen. Kitajska spremljevalca sta obotavljaje odšla v vas in nam po večerji za sladico servirala novico, da bomo naslednji dan odšli proti bazi. Uspela sta najti tudi vaščana Tseringa, ki je bil pripravljen prevzeti dela kuhinjskega pomočnika. Zahvalili smo se jima in poglavarju vasi, s katerim sta prišla, izročili zvezke s svinčniki za otroke.

Prvi otovorjen konj je skupaj z gonjačem v bazo sopihajoč prišel po uri in pol hitre hoje. S težavo sem sledil in vmes fotografiral. Vsakič, ko sem se zadihan ustavil, da bi naredil posnetek, so pobegnili naprej. Zdelo se mi je, da Tibetanci nalašč pospešijo in potem privoščljivo opazujejo kako opletam za njimi. Trideset konj in njihovih gonjačev je ob jezeru ustvarilo živahno vzdušje, ki je po plačilu izginilo prav tako hitro kot se je pojavilo.

Postavili smo šotore. Najprej kuhinjo in jedilnico. Kasneje še vsak svoje domovanje. Doku je Rok postavil šotor na mestu kjer se je prej pasel bel konj zato je v stilu vesternov svoj ranč poimenoval Pri belem konju. Navdušujoče je bilo prenašati kamne in opazovati rast našega začasnega domovanja. Vsi brez izjeme smo se zadihani trudili z delom pri postavljanju skupnih prostorov. To, da smo ekipa, ki zna postaviti skupni interes pred ozek cilj posameznika me je navdalo z upanjem in optimizmom.

Aklimatizacija je najboljša kadar ni sama sebi namen. Privajanje na drugačen življenjski ritem, okuse, vonjave in občutke je učinkovito, če vse skupaj uspem zapakirati v plezalni izziv za katerega sem motiviran predvsem zaradi doživetja in ne le zaradi dosežene višine. Z Lorijem sva zato najprej splezala skalni raz na ošiljen vrh v grebenu zahodno nad jezerom. Igrivo sva plezala po razu do mesta kjer sva hkrati začutila potrebo po varovanju. Vrv na katero sva se navezala je umirila najin zalet. Kadar povzemam vrv, se minevanje časa materializira, odnos s soplezalcem pa izostri. Po treh raztežajih sva se razvezala in tako priplezala na vrh. Megle so razkrile pogled na sosednji grebenski vrh kjer sta mahala Rok in Samo. Prijetno je bilo čutiti bližino sočloveka. Po prihodu v bazo, je sproščen občutek prevzela nestrpnost. Kdaj bomo šli višje? Mladostna neučakanost, ki je bila zaščitni znak najmlajših, nam je pomagala, da smo po dnevu počitka skorajda stekli proti vzhodnemu sosedu Chomolharija za katerega sem zmotno ocenil, da je visok približno 6700 metrov kar v motivacijskem smislu sploh ni bilo slabo. Vrh je v resnici dobrih dvesto metrov višji. Hiter tempo smo najprej poplačali z zaščitnim znakom najmlajših, potem pa premišljeno utrli gaz do velikega seraka sredi stene. V zgodnjem popoldnevu sem se lotil kopanja police v sneg. Zadnji v gazi so se pritoževali nad sneženimi kepami, ki so se valile po bregu navzdol zato sem nekoliko obrzdal gnezdni nagon in se najprej lotil kuhe. Šotor sva na skopano polico postavila skupaj z Lorijem in nato v zahajajočem soncu počivala in kuhala. Chomolhari smo imeli pred sabo kot na dlani. Zbadali smo drug drugega in na ta način izražali prijateljstvo ter skrb pred naslednjim dnem. V mrzlem jutru smo se po solidnem spancu skobacali iz šotorov in zaplezali proti vrhu. Pihal je veter. Na izpostavljenem opastnem grebenu se je okrepil. Delal sem gaz a preden sem stopil na vršno opast, sem prosil Mateja, da me je varoval. Na ta način smo stopili na vrh vsi. Takoj smo začeli s sestopom. Močan veter sem zares zaznal šele tik preden sem prišel do šotorov. Zaskrbljeno sem pogledal okrog roba in imel kaj videti. En šotor je bil zasut s snegom, drug je visel le na lopati in se z vso vsebino zibal v vetru, tretji pa je napol zasut frfotaje opominjal, da so ga začeli elementi narave sprejemati medse. Hitro sem podrl oba viseča šotora in začel odmetavati zasutega. Ostali so prišli kmalu za mano in kislih obrazov reševali ogrožena zavetja. Matej in Tine sta ugotovila, da bosta s sestopom v bazo najhitreje prišla do pričakovanega počitka. Ostali štirje smo v vetru klesali led in upali na nekaj zavetja. Dodatna noč na solidni višini je obetala utrditev aklimatizacije. Ponoči smo prav vsi spoznavali svojo zmoto. Veter je s snegom zasipal šotore in grozil, da nas bo zadušil. Odmetavali smo šotora in premraženi skesano čakali jutra. V bazi je veter medtem podrl kuhinjo, jedilnico, skladišče in še dva manjša šotora. Ko smo se zgodaj popoldne vsi zbrali v bazi, je Damijan mislil, da je odprava končana, čeprav te misli ni na glas izrekel. Toliko časa smo že bili skupaj, da sem razumel tudi našo govorico oči in obraza. Res je bila polomija popolna. Nekaj časa smo sedeli in »se tolažili« ob podrti jedilnici. Ongchu je zbegano hodil okoli in od časa do časa preložil kakšen del ruševin. Počakali smo, da je kuhar pokazal odločenost in začel reševati kuhinjo iz katere smo pričakovali predvsem čaj, ki ga ni bilo. Takoj smo mu priskočili na pomoč in s skupnimi močmi, kot kakšni udarniki na mladinskih delovnih akcijah, ponovno postavili šotore. Skupinski duh je ponovno zmagal. Zares. Zdaj smo šotore utrdili v pričakovanju orkana. Kaj pomeni tak veter za plezanje, nismo govorili. Vsi smo bili potrebni najprej počitka. Po treh dneh se je v naše misli spet prikradlo plezanje. Rok je samozavestno sklenil, da bosta s Samom preplezala najprej levi ozebnik in nato še kakšno resnejšo smer. To je bila res ambiciozna, že nekoliko prevzetna popotnica. Ostali štirje smo najprej spakirali opremo. Potrebno je bilo poiskati prehod prek ledenika. Otovorjeni smo se odpravili proti steni. Po prvih korakih na ledeniku je postalo jasno, da gaženje s težkim nahrbtnikom ne bo sprehod. Nekaj časa smo prvi štirje utirali gaz, potem pa smo se usedli na »uteži« in privoščljivo počakali dvojico, ki je hitela plezat. Režali smo se Samu, ko je sključen pod tovorom hitel razlagat, da se je »Ta mal« premislil in bosta napravila tako kot mi. Potem smo skupaj počasi napravili gaz do strmega seraka tik pod steno kjer smo odložili plezalno opremo. Po dnevu počitka smo bili vsi ustrezno nabrušeni za prvi poskus. Z Lorijem sva se bodrila, da bova verjetno morala dvakrat začeti. V vznožju stene smo spet z razposajenostjo skušali prikriti očitno zaskrbljenost. Zaznal sem tudi nekaj neučakanosti pri najmlajših. Večerja mi je teknila kot že dolgo ne. To je vedno dobro oznanilo. Zjutraj sem se brez težav spravil pokonci. Po čaju sva si oprtala nahrbtnike in začela s plezanjem. Štiri lučke so hitro prečile ledenik in zaplezale v steno na najini levi. Zdaj smo bili ločeni, vsak s svojimi grehi, željami in ugankami. Po petdesetih metrih vzpenjanja po žlebu mi je postalo toplo. Udiralo se je do sredine meč. Z roko sem potegnil kapuco s čelade. »Čelkaaaa!« sem zavpil, ko je čelna svetilka zdrsnila s čelade in po snegu drsela proti Loriju. Pričakoval sem, da jo bo zaustavil, a ga je moj krik prestrašil in se je drsečemu temnemu predmetu hitro izognil. Ustavila se je kakšnih sto metrov nižje na ledeniku zato sem ga prosil naj stopi ponjo. Odložil je nahrbtnik in sestopil, jaz pa sem počasi gazil skorjast sneg. Čudil sem se, da mi to opravilo ni nadležno kot običajno. Veselo sem zabadal čevlje v sneg in presojal značilnosti strmine pred sabo. Trdota snega je bila ponekod zadostna za plezanje po skorji. Iskal sem tako skorjo in prišel do mesta kjer sem v sneg izkopal poličko, v skali pa poiskal razpoko kamor sem zataknil varovanje. Počakal sem Lorija, da sva se navezala. Še tri raztežaje sva varovala, da sva dosegla s soncem obsijano pobočje na vrhu ozebnika. Sedel sem v snegu in povzemal vrv. Lori je počasi sledil gaz. Opazoval sem vrh gore, s katerega je veter vrtinčil sneg na severno stran. Sonce na vzhodu je ustvarilo kontraste in pričaralo strašljivo kuliso. Če je gora res domovanje princese, potem bova za vzpon na vrh nedvomno potrebovala njen blagoslov. Prezgodnjo misel na plezanje v vrtincih snega je odgnal Lori s svojim prihodom. Nasmeh in nekaj besed zlahka preusmeri tok misli. Navezana sva sočasno plezala naprej po sneženem razu. Večino časa se nama je predirala skorja, kar se je zdaj že sprevrglo v nadlego. V presledkih je pihal sunkovit veter in s seboj nosil ostre kristale snega. Sprva sem razmišljal o umiku, potem pa sem se spomnil najine začetne ideje in sem rinil naprej, da bi odkril čim več neznanega terena pred nama. Sčasoma sem se na veter pomešan s snegom celo navadil. Popoldne sem priplezal do skalne zapore. V vznožju je kratka opast skrivala skalni napušč. Pomislil sem, da bi tam lahko postavila šotor, vendar sem najprej pogledal še nekoliko više. Vsak dodaten meter bi nama prav prišel. Izkazalo se je, da nima smisla riniti naprej. Stena je bila strma in na videz težko prehodna, midva pa tudi nisva bila več poskočna kot zjutraj. Pod skalnim napuščem sva za opastjo previdno skopala poličko za šotor. Zavetje je bilo odlično. Veter sva le slišala, včasih se je usulo malo snega po šotorskem platnu, kot bi s sladkorjem posul krof. Kuhal sem pozno v večer in razmišljal o jutru. Udobno zavetje je razbohotilo želje in ambicije. »Če zgodaj zjutraj lahka začneva, mogoče lahko prideva celo do vrha. Navzdol bova že kako.« Lori je dremal im mrmraje prikimaval. Zjutraj sva torej zgodaj začela s plezanjem. Vzela sva le en lahek nahrbtnik. Začetni zalet je pošel že ob zori. Prvi raztežaj je postregel z začinjenim plezanjem, kasneje pa so si zanimivi prehodi sledili drug za drugim. Sneg je bil pogosto nepredelan in napihan v male opasti, ki so naju silile v bolj strmo plezanje kot so obetali izbrani prehodi. Takoj je bilo jasno, da je do vrha še zelo daleč. Veter je pridno sodeloval in naju zasipal z bodečimi kristali snega. Še zdaj imam pred očmi Lorija, ki se kremži od mraza in neprijetnega vetra pomešanega s snegom. Smejal bi se, a mi ni bilo do zafrkavanja. Še fotografirati sem nehal. Super plezarija. Kipar veter je ustvarjal po svoje. Poklicala sva Damijana. Nekaj je omenjal, da naju ne vidi. Kako naju ne vidi, če midva vidiva bazo kot na dlani? Kasneje, v bazi, mi je hipoma postalo jasno, da sva bila mogoče vidna le kot dve drobceni smetki na gori. »Kdaj bosta na vrhu?« To je bilo nespodobno vprašanje. Zdaj sva morala tudi midva razmišljati o tem. Damijan naju res ni videl. Pol dneva sva porabila, da sva dosegla majhno trikotno snežišče pod drugo skalno stopnjo. Sledil je zahteven kombiniran raztežaj prek strme skalne stopnje. Nad nama je bil kamin, zaprt z veliko opastjo in previsom ob katerem je visela dolga ledena sveča. Presodil sem, da bo prehod prek njega terjal veliko časa in energije zato sem zaplezal levo od kamina v manj pregleden svet kjer so možnost prehoda obetali ozki trakovi ledu in snega. Sprva je šlo hitro, z naraščajočo strmino pa so ledeni trakovi postali trakci, pogosto odstopljeni od skale. Plezanje v tem delu je bilo res zanimivo in je terjalo popolno koncentracijo. S stojišča na koncu raztežaja sem prečil v desno do skalnega roglja od koder sva se poševno spustila na vrh kamina. Sledil je še raztežaj skozi »vetrovnik« na rob zgornjega snežišča od koder naju je silovit veter ves čas zasipal s snegom. Snežišče na razu je prehajalo v snežen lijak ta pa v strmo skalno steno kjer ni bilo videti logičnega prehoda. Zadovoljna ob dejstvu, da sva preplezala predel kjer sva si obetala največje težave, sva strmela v skalno zaporo kjer sva pričakovala »en prehod«, ki je z vsakim korakom postajal bolj utopičen. »Tam, na desni, je zavetje v razpoki,« je promoviral bivakiranje Lori. »Ja, vidim. Ampak najina smer je tukaj.« »Lahko greva desno okoli.« »Če sva izbrala raz, plezajva tukaj. Sicer pa nimava opreme za bivak.« »Saj lahko bivakirava tudi brez.« Nisem želel razpravljati in zaradi morebitnega lažjega prehoda skreniti z izbrane linije. Splezal sem do konca lijaka in se prepričal, da snežena strmina prehaja levo na ozko rampo, ki vodi na sam raz. Tam sem se kasneje nadejal poiskati prehod. Malo pred lijakom sva tik pod skalami zopet našla mesto kjer je že bilo nekaj naravnega zavetja pred vetrom. To mesto sva določila za naslednji bivak in začela sestopati do najinega šotorčka kakšnih petsto metrov niže. Nameščanje spustov in spusti po vrvi so se vlekli do teme, ko sva se utrujena, a zadovoljna splazila v zavetje. Noč je bila v najinem »brlogu« mirna. Poslušala sva sunke vetra, ki so plašno usipali drobne snežinke po šotoru. Zjutraj sva vse spakirala in otovorjena plezala po znanem terenu. V pomoč nama je bil trd sneg na en dan starih stopinjah kamor sva zdaj lahko zabadala okle cepinov. Z roba trikotnega snežišča sem opazoval štiri drobne pikice, ki so sestopale z vrha. Vesel in ponosen sem bil, da jim, nam, je uspelo. Zalotil sem se celo ob misli, da zdaj lahko obrneva. Sredi dneva sva zaplezala proti kaminu nad trikotnim snežiščem. Prejšnji dan sva se z vrha spustila skozi kamin in v tistih dvajsetih metrih pritrdila tanko vrv, katero sva uporabljala za spuste. Zdaj nama je služila kot izdatno pomagalo, da sva s polnimi nahrbtniki hitreje dosegla vrh kamina do koder sva prejšnji dan prišla po delikatnem plezanju z leve. V kaminu naju je vztrajno zasipal sneg, z vrha kamina pa sva skozi snežene vrtince prišla na rob snežišča po katerem sva nadaljevala do izbranega mesta za bivak. Sprva sva hitro odmetala napihan sneg potem pa se je začelo dolgotrajno »rudarjenje« v trd led. V šotor sva zlezla še pred sončnim zahodom. Kuhal sem in skušal ugotoviti nivo najine motivacije. »Kaj misliš?« »...?« »V tem vetru ...«, dvome, ki so me razjedali sem želel skriti še pred samim sabo. Predobro poznam trenutke, ko ugibanja in dvomi dobijo epidemične razsežnosti in začinjeni s strahom poženejo človeka udobju, lagodnosti in gotovosti naproti. Kot driska.

Zjutraj sva se obračala počasneje kot bi se spodobilo za dan vzpona proti vrhu. Mraz, utrujenost in strah pred strmimi skalami nad nama so delovali kot uspavalo. V bistvu sva morala pred začetkom gibanja izpljuniti še nekaj prežvečenih izgovorov. Zaplezal sem proti strmi rampi, ki je vodila na raz. Tam sem se soočil s svojo zablodo. Raz je bil strmo odsekan in ni nudil izbire. Nazaj. Prek stene na desni. Splezal sem dolg raztežaj in v ledu napravil viseče stojišče. Lori je priplezal do mene in me spodbujal: »Jaz sem totalno sfukan.« Bolje, da tega ne bi povedal. To sem tako ali tako videl, nekako čutil. »Malo me zebe. Naravnost ne bo šlo. A vidiš tisti previs?« »Ja ...« »No, grem pogledat še tamle levo okrog roba.« Tudi jaz sem bil že blizu Lorijevega počutja. Predvsem z glavo. Če za robom ne bo prehoda, bova obrnila. Bila sva tik pred »koncem«. Nakopičeni dvomi in mraz so naju vlekli navzdol. Slutil sem, da mora nekdo od naju samo izreči besedo sestop, pa bova že obrnjena navzdol. Lori je z očmi prigovarjal k želenemu opravilu in z besedami še vedno negotovo odobraval moje trmasto iskanje prehoda. Hvaležno sem mu kazal kje bom nadaljeval s plezanjem. Prežvekoval sem znane občutke, ko se radovednost in dvomi združijo v neokusno mešanico. Če je bilo do sem še zanimivo z nekaj manj prijetnimi trenutki, je zdaj postalo povsem resno. Mogoče prehoda sploh ne bova našla? Kako dolgo lahko še zdrživa v tem mrazu? Če sestopiva ...?

Zdaj sem bil zares odločen, da splezam le še en raztežaj kjer mora biti skalnega plezanja konec. Sicer obrneva. S tem zaletom sem začel plezati raztežaj, ki je na pogled obetal zahtevno plezanje. Najprej sem se prestopil v vznožje kamina kjer sem brez obotavljanja nekajkrat uporabil cepin na način, ki me je spominjal na plezalne vragolije v plezališču. To sem si privoščil, ker je kamin pričaral malo varljivega zavetja, redko varovanje, ki sem ga namestil, je bilo pa dobro. »Če se zvrnem, bova imela tehten razlog, da sestopiva.« sem predrzno pomislil, ko je okel cepina v plitvi granitni razpoki zdrsnil malo navzdol. Na vrhu kamina sem z olajšanjem ugotovil, da je med mano in vrhom gore le še snežen greben. Neko čudno zmagoslavno malodušje sem začutil, ko sem pomislil, da zdaj lahko kar začneva sestopati. Dokazal sem si, da sem pravilno predvideval. Uganka je rešena. Lori je ob nekaj močnejših potegih vrvi hitro prisopihal za mano. Potarnal je, da ga zebe in izrazil ugotovitev, da do vrha ni daleč: »Tale del bova pa že še zlezla.« To! Le malo spodbude sem potreboval, da sem zamenjal razpoloženje. Odločenost je bila zdaj povsem konkretna: »Do vrha.« Nekaj dvomov me je še razžiralo, ko sem začel plezati prek strme stopnje kjer je bil sipek sneg na skalah, a me je to le utrdilo v prepričanju, da ne odneham. Na vrhu strme stopnje sem videl, da se greben pred mano v loku izravnava proti obzorju. Usedel sem se v sneg in vlekel vrv k sebi. Obsijalo naju je tudi sonce in dodalo nekaj vidne topline. Razvezala sva se. Snel sem tudi plezalni pas, ki me je stiskal že od jutra. Proti vrhu sem gazil počasi, z občutkom pomirjenosti in sproščenosti. Zadnji del, kjer je strmina popustila in se prevesila za obzorje, sem hodil brez siceršnjih dihalnih postankov. Na vrhu sem se razgledal in fotografiral Lorija. Pogled proti skrivnostnem Butanu je v misel priklical bajeslovno princeso, ki naju je spustila na vrh. V prevzetnih mislih mačističnih osvajalcev vrhov mora biti taka princesa verjetno tudi devica, da je zadoščenje popolno. Naju je povsem potešilo spoznanje, da je veter, očitni čuvar princese, neizprosen, a vendar malce milosten do naju. Preizkus volje sva prestala. Preizkus vzdržljivosti je še trajal. Uživala sva v razgledu, ki se je zaradi svoje izjemnosti dotikal mističnega. Po radijski zvezi z bazo, je misel na sestop odnesla zanos in spodbudila korak proti dolini. Navzdol je šlo kar hitro. Najprej sva sestopila do vrvi in plezalnega pasu, se navezala in v sestopu varovala do skalnega stojišča nad kaminom. Med spuščanjem po vrvi skozi kamin sem s ponosom opazoval razčlembe kamor sem prej zatikal okla cepinov. S stojišča pod kaminom sva se še dvakrat spustila za celotno dolžino vrvi in stala v lijaku nad bivakom. Splezal sem do šotora in začel pospravljati opremo. Ker sem presodil, da imava dovolj časa, sem samovoljno podrl tudi šotor. S tem sem se sebično izognil tudi morebitnemu razpravljanju o ponovnem bivakiranju na tem mestu. Lori je do šotora priplezal z novico, da se je zataknila vrv. Brez besed, tudi brez volje, sem se vzpel nazaj do vrvi in v desnem loku splezal do sidrišča za spust. Utrujenost je bila očitna. Da sem se počutil varnega, sem moral vsakih nekaj metrov počivati. Sprostil sem vrv in se spustil do lijaka kjer sem vrv potegnil k sebi. Od bivaka sva sestopala počasi. Veter je v sunkih butal trde kristale snega v naju. Vseeno mi je bilo, da le doseževa spuste na vrhu skalne stopnje. Tam sva vstopila v znani vetrovnik. Tokrat je bil še prav posebej aktiven. Vrtinci snega so naju velikodušno zasipali dokler nisva bila na trikotnem snežišču. Brnenje vrvi ob spuščanju po njej je bila prijetna zvočna spremljava. Poznala sva vsak kamen v tem delu smeri. Veter pomešan z ledenimi kristali je bil zato skorajda prijetna popestritev.

Spuste po vrvi je zaznamoval zmagoslaven občutek, da negotovost kopni. Veter je skupaj s telesom ohlajal tudi moje navdušenje. K šotoru sem prišel z zaletom in željo po nadaljevanju sestopa. Počakal sem Lorija. »Ne ga srat. Kaj si nor?« je odvrnil, ko sem izrazil svojo sestopno idejo. Res, saj nima smisla. Malo počitka nama bo dobro delo. Postavila sva šotorček na staro mesto. Lagodno sem se skobacal v zavetje in se zleknil na spalno vrečo. »Malo počijem, potem se pa lotim kuhanja,« je bila misel, ki me je pospremila v dremež. Ko me je zazeblo, sem zlezel v spalko. »Kuhanje? Kasneje.« sem še pomislil, ko sem se obrnil na bok in potem spal do jutra. Tokrat je Lori pripravil čaj. Po nekaj požirkih tople pijače je sestop spet zasedel vse miselne povezave. Brez obotavljanja sva spakirala. Lori je dlje časa brskal okrog nahrbtnika. Sestopil sem že prek petdeset metrov, ko je počasi prilezel izza opasti na strmino kjer ga je sprejel najin soplezalec veter. Od stare gazi so ostale le stopinje v obliki sneženih gob. Brez pomena je bilo čakati, zato sem previdno sestopal. Vrh ozebnika je bil že v soncu. Tam je bil moj etapni cilj. Opazoval sem Lorija, ki je sestopal po robu snežene zastave, razpotegnjene daleč proti vzhodu. Mešanica skrbi, olajšanja in ravnodušnosti je poskrbela, da sem mirno sedel vrh ozebnika in čakal Lorija. Ko je prišel do mene, nisva veliko govorila. Njegov pogled in obraz je povedal več kot bi lahko ubesedil. Pomislil sem na varovanje, vendar sem to možnost opustil, ko sem spoznal, da je sneg v ozebniku zmehčan. Lori bo splezal za mano. Sestopal sem po ozebniku in se oziral nazaj. Viden stik z Lorijem je pomenil isto kot bi bila navezana. Tako ali tako morava sestopiti. Vsako čvekanje je odveč. Skozi ozebnik sem sestopal sproščeno in hitro. Iskal sem mesta kjer se je najbolj udiralo, da sem med sestopom lahko gledal iz stene. Prek krajne poči sem stopil odločno kot bi hotel prestopiti mejno črto med svetom negotovosti in udobjem. Noga s katero sem se odrinil iz sveta negotovosti se je pogreznila in podrla trdo skorjo, ki je prekrivala razpoko. »Uh, ni še konec.« sem prestrašeno pomislil in sunkovito odskočil udobju naproti. Na mestu, kjer smo pred petimi dnevi bivakirali, sem z olajšanjem odložil nahrbtnik, se usedel nanj in opazoval gibljive pike med skalovjem na robu ledenika. »Fantje so nama prišli naproti.« Ganljiv občutek prijateljstva in misel na dom sta me dokončno odtrgala z gore. Koncentracija, ki je bila pet dni na meji popolnosti je nezadržno hlapela iz mene. Nekajkrat sem prečil nazaj do vznožja ozebnika in gledal kje je Lori. Počasi in previdno je plezal navzdol. Ura čakanja je hitro minila, ker sem bil v mislih že na toplem. Pomanjkanje varnosti, predvidljivosti, udobja in topline je mojo željo po tem še okrepilo. Lori je do mene prišel krevsajočih korakov. Njegov pogled je bil, ob zvočni spremljavi, zdaj dovolj zgovoren verjetno tudi za slabovidne. Vedel sem, da si želi počitka, a sem ga prav zato brez zaigranega sočutja spodbudil k sestopu in odšel naprej. Sestopil sem še do seraka prek katerega smo nerodno splezali ob vzponu. Stopinje so zmrznile in zdaj je bilo veliko lažje splezati navzdol. Spet sem počakal Lorija. Nahrbtnik je vrgel v vznožje seraka in sestopil. Nisem ga hotel več čakati. Navzdol, do roba ledenika, je bilo dokaj enostavno slediti uhojeno gaz. Med sestopom sem pobiral bambusove palice s katerimi smo označili prehod prek ledenika. Snidenje s fanti je bilo prisrčno. Razposajeno smo se navduševali in izžarevali iskreno prijateljstvo, čeprav bi marsikateri naključni opazovalec naše zbadljivke in natolcevanja razumel kot nesprejemljivo razuzdanost. Zalogaj doživetja, ki smo ga zaužili je bil že na meji prenažrtja. Zdaj, ko smo bili spet skupaj je doživetje šele dobilo najbolj močan in čist okus.

Damijan je sedel na kamnu in nas vse po vrsti, v svojem značilnem slogu, groteskno hvalil. Sočutno je opazoval in komentiral Lorijevo opotekanje. »Glej, pomahal je. Videl nas je.« Mi smo posedali po kamnih in se brezbrižno predajali brezskrbnosti. Damijan je vstal in šel Loriju naproti. Njun prihod je dogajanju dodal še malo pridiha slovesnosti, ker smo bili zdaj res vsi skupaj. »A veste kaj je rekel, ko sva se srečala?« je nagajivo vprašal Damijan. »Z mano je konec.« Prasnili smo v krohot, čeprav bi morali zdelanemu prišleku skladno z nekim bontonom nameniti kanček sočutja. A naša spontana reakcija je imela boljši učinek kot uglajeno tolaženje, ki se gorskemu okolju ne poda. Tudi Lori se je opremil s sproščenim, skorajda blaženim nasmehom, katerega še nekaj dni ni snel. Jasno, da smo njegov citat neprizanesljivo mrcvarili ob vsaki priložnosti in s tem na plemenski način krepili naše zatajevano prijateljstvo. Zbadanja so bila v tej zvezi pravzaprav pohvala, ker bi se vsem nam zdelo posladkano dobrikanje neokusno, če že ne skrajno zlagano.

Četrti dan po sestopu smo že (pre)obilno večerjali v Shigatseju in se ponovno predali vsem prednostim in slabostim mestnega udobja. V desetem mesecu sem zaključeval svojo tretjo veliko alpinistično pustolovščino. Doživetje na Chomolhariju je nesluteno spolzelo na raven pripovedke.

Res, kakšen dan bom popoln ... mogoče ...

Poročilo z odprave