Chomolhari 2006

Idejo za vzpon sem dobil, ko sem pred desetimi leti v neki kitajski knjigi opazil majhno fotografijo piramidne gore z značilnim razom. Podatke o gori je bilo zelo težko dobiti čeprav se Chomolhari (7326 m) nahaja vzhodno od prelaza Tang La (4760 m) prek katerega so šle vse prve odprave na Everest (Chomolungma). Gora ima za Tibetance še posebej mističen status, kar se izraža že v imenu, ker predpona Chomo pomeni neke vrste božanstvo. V sosednjem Butanu je Chomolhari ena najsvetejših gora kar botruje razmeroma majhnemu številu vzponov na vrh.

Do letošnjega leta so bili opravljeni štirje vzponi na vrh, vsi v območju južnega grebena. Na vrh Chomolharija sta leta 1937 prva splezala Anglež Freddy Spencer Chapman in Šerpa Pasang Dawa Lama. Za tiste čase drzen vzpon sta opravila v sedmih dneh v alpskem slogu z začetkom po JV rebru, ki se združi z J grebenom po katerem sta dosegla vrh. Drugi vzpon na vrh je prek iste smeri šele leta 1970 opravila mešana vojaška odprava Indije in Butana. Leta 1996 je japonsko-kitajska odprava opravila tretji vzpon na vrh. Iz Tibeta so se vzpeli na J sedlo od koder so sledili sneženemu J grebenu do stika s smerjo prvopristopnikov. V začetku maja 2004 sta četrti vzpon na vrh opravila Britanca Julie-Ann Clyma in Roger Payne v začetku po Japonsko-Kitajski smeri, potem pa po smeri prvopristopnikov.

Z željo po vzponu na Chomolhari sem najprej iskal podatke pri Japoncih, ki so pred tem opravili zadnji vzpon na vrh, a nisem uspel dobiti niti fotografije. V upanju, da bom vendarle dobil uporabne podatke o atraktivni gori, sem prosil Toneta Škarjo s PZS za vlogo dovoljenja za vzpon. Gora se nahaja na meji med Butanom in Tibetom, na področju kjer je koncentracija kitajskih vojakov zaradi geografskega prehoda med Tibetom in Sikkimom velika. Birokratskih ovir je zato več kot na področjih kjer je prisotnost turistov stalnica. Ko je ideja prerasla »sanjave« okvire, sem zvedel, da Kitajci (vojska) za leto 2003 niso izdali dovoljenja Britancem (Andy Cave, Mick Fowler, Roger Payne in Julie-Ann Clyma). Spomladi leta 2004 sta Payne in Clyma uspela pridobiti dovoljenje in v nestanovitnem vremenu kot četrta splezala na vrh delno po smeri prvopristopnikov. V SZ razu sta obrnila zaradi močnega vetra. Splet okoliščin je botroval temu, da sva se z Rogerjem srečala letos februarja v Tokiu na Japonskem. Izročil mi je poročilo in veliko fotografij – s skesano pripombo, da bi rad še enkrat poskusil v SZ razu (res je odpravo letos prijavil na razpis Britanske fundacije, ki podpira alpinistične odprave – Mount Everest Foundation).
Organizacija odprave je bila že v polnem teku, saj je PZS (KA in KOTG) prijavljeno akcijo sprejela kot osrednjo alpinistično akcijo v letu 2006 in za to pridobila finančno podporo s strani Fundacije za šport.

Člani odprave

• plezalci
  • Marko Prezelj iz Kamnika (1965)
  • Boris Lorenčič iz Maribora (1970)
  • Rok Blagus iz Ljubljane (1982)
  • Tine Cuder iz Bovca (1979)
  • Matej Kladnik iz Žage - Stahovica (1983)
  • Samo Krmelj iz Ljubljane (1973)
• zdravnik
  • Damijan Meško iz Ljubljane (1938)

Odločili smo se, da bomo zaradi manjših stroškov kargo poslali v Nepal od koder ga bo (skupaj s hrano in nekaj šotori iz skladišča PZS) po cesti pripeljal kuhar Ongchu Sherpa, mi pa smo odleteli v Peking. Od tam smo se z vlakom odpeljali v Lhaso od koder smo v organizaciji CTMA (Chinese Tibetan Mountaineering Association) po cesti nadaljevali v bližino gore in naprej peš do baze.

Vožnja z vlakom je v primerjavi z letalskim prevozom veliko cenejša, poleg tega pa smo s potovanjem v spalniku prihranili tudi nekaj nastanitvenih stroškov in se izognili pogostim neprijetnostim s prtljago na letalih. Udobje in nemotenost prevoza z vlakom ni primerljivo s prahom, dolgo in neudobno vožnjo, zastoji in birokratskimi opravili na cesti iz Kathmnaduja v Tibet.
Lhasa je s kitajsko »pomočjo« postala moderno mesto v globalnem svetu. Z drugimi besedami to pomeni, da za denar lahko dobiš skorajda vse kar ponujajo v ostalih svetovnih mestih. Zdi se, da imajo Tibetanci in njihov mitski sloves v Lhasi podoben status kot skoraj izumrle živalske vrste v prestižnih živalskih vrtovih (Potala in Jokhang tempelj sta zaprta za romarje, v Potalo je ob dragi vstopnini vstop mogoč le z rezervacijo in skozi rentgen ...) – so neke vrste vaba za obiskovalce.

V Lhasi smo za spremstvo dobili tolmača in zveznega oficirja. Oba sta bila še zelo mlada, sredi dvajsetih, in za pričakovano delo neizkušena. Kljub temu smo bez večjih zapletov skupaj rešili vse probleme neposredno povezane z našo odpravo, pretežno po zaslugi dejstva, da so bile naše izkušnje ustrezne in hotenja nedvoumna.

Glavne cestne povezave v Tibetu pospešeno posodabljajo. Cesta med Lhaso, Shigatsejem in Gyantsejem je že v celoti asfaltirana. Cesto med Gyantsejem in prelazom Tang La obnavljajo, zato je vožnja trajala nekaj dlje kot bi sicer. Goro smo prvič zagledali, ko smo prišli do jezera Gala Tso. Molče smo opazovali mogočno piramido, izdatno prekrito s svežim snegom. Pričakovali smo veliko bolj kopne razmere.
Ker je bil naš osnovni cilj plezanje v S steni in SZ razu, smo želeli postaviti bazo ob ledeniškem jezeru Chomo Lharang, v vznožju S stene. Dostop in možnost organizacije nošnje tovorov v bazo sta bili za nas in za kitajska spremljevalca popolna neznanka.
Nekaj kilometrov za naseljem Tuna smo zavili z glavne ceste proti severni steni. Ko smo ocenili, da po ozkem kolovozu ne bomo prišli bliže gori, smo raztovorili kamion in se utaborili v kamniti ogradi za jake. To se je izkazalo kot dobra odločitev, saj je popoldne zapihal močan veter, ki je bil od tega dne pričakovan in pomemben »član« naše odprave.

Prvi dan po prihodu v »avtomobilsko« bazo smo tešili svojo radovednost povezano s spoznavanjem okolja. Samo in Rok sta šla ob vznožju Chomolharija proti jugu z namenom, da si ogledata zahodna ostenja in smer po kateri sta se na vrh povzpela Payne in Clyma. Razmišljali smo, da bi tam sestopili. Po celodnevni hoji sta se oglednika vrnila z ugotovitvijo o veliki razsežnosti gore in oceno, da je predvidena sestopna smer objektivno zelo nevarna.
Ostalih pet nas je odšlo do jezera kjer smo želeli postaviti bazo. Navdušeni nad razmeroma kratkim (2h) in enostavnim dostopom ter izjemnim ambientom smo sestopili do »avtomobilske« baze kjer sta nas mlada kitajska spremljevalca pozdravila z novico, da naslednja dva dneva ne bomo odšli proti bazi. Očitno je bilo, da naključni radovedneži in pastirji niso pripravljeni tovoriti opreme v bazo. Zvezniku in tolmaču smo povedali, da čakanje v ogradi za nas ni sprejemljivo in jima predlagali, da poiščeta transportno pomoč v pol ure oddaljeni vasi Lhague. Res sta odšla v vas in se zvečer vrnila z vestjo, da bomo naslednje dopoldne odšli proti bazi. Uspela sta najti tudi vaščana Tseringa, ki je bil pripravljen prevzeti dela kuhinjskega pomočnika.
Dopoldne so Tibetanci iz vasi otovorili 30 konjev in v pičlih dveh urah prenesli vso opremo, hrano in gorivo do baze ob jezeru (cca 5100 m). Tam smo preživeli skupno 23 dni (z dnevom prihoda in dnevom odhoda), kar je bilo 10 dni manj od načrtovanega časa.
V okviru aklimatizacije smo splezali na tri vrhove (cca 5700 m) na stranskih grebenih Chomolharija in na V vrh Jangmo Gopsha (6706 m). Jangmo Gopsha je prva gora vzhodno od Chomolharija, ime pa nam je povedal naš kuharski pomočnik Tsering. Plezali smo med seraki (do 60 st.) v S ostenju in verjetno opravili prvi vzpon na vrh (z enim bivakom – 6100 m). Ob povratku z vrha k bivaku smo se soočili z rušilnim delom vetra. Matej in Tine sta svoj podrt šotor pospravila in sestopila v bazo, ostali štirje pa smo z dodatnim kopanjem v sneženo pobočje poskusili zagotoviti zavetje za drugo aklimatizacijsko noč nad 6000 metri. Sredi noči smo morali v silovitem vetru prvič odmetavati skorajda zasut šotor in nato do svita še dvakrat ponoviti neprijetno opravilo.
V bazi je veter ta dan porušil kuhinjo, jedilnico, skladišče in še dva spalna šotora.

Ves čas bivanja v bazi je gora dobivala bolj kopno podobo kot jo je imela ob našem prihodu. V desetih dneh smo si temeljito ogledali goro in ocenili, da lahko prvič zares poskusimo preplezati izbrane smeri.
Dostop pod steno je bil na videz kratek. Najprej ob jezerskem bregu, potem pa po strmem pobočju pod stenami ob ledeniški moreni do ledenika. Tam je šlo počasneje kot smo mislili. Na ledeniku je bil predelan sneg in sneg, ki ga je v skorjo napihal veter z gore. Iskaje prehode med razpokami in seraki smo najprej utrli gaz pod steno. Zaradi bližajoče noči smo deponirali nekaj opreme le petdeset metrov pod nameravanim mestom za prvi bivak.

12. oktobra smo odšli iz baze proti vrhu. Tik pod steno smo postavili šotore in naslednje jutro začeli s plezanjem.

Rok in Samo ter Matej in Tine so izbrali levi ozebnik v S steni z zaključkom po V grebenu.

Opis Roka Blagusa

12. oktobra 2006 okoli poldneva smo se iz baze odpravili proti steni. Pot smo dobro poznali, saj smo pred dnevi že odnesli nekaj opreme pod steno in označili prehod čez ledenik. Bivakirali smo pod očitnim žlebom, ki pripelje na SZ greben. Tam je bil tudi vstop Borisove in Markove smeri. Drugi dan, na petek trinajstega, smo ob 7:30 prekoračili krajno zev na približni višini 5400 metrov, preplezali trdo prečnico (60st.) v desno in tako dosegli varnejši del desno od velikega seraka v vznožju stene. Pod skalami smo prečili nazaj levo do seraka in po strmi ledni steni na njegovi desni (80st.) dosegli položnejši svet.

Sledila je dolga prečnica v levo nad krajno zevjo (do 60st.) do vznožja velikega ozebnika. Po njem smo nadaljevali do višine 6800 metrov, kjer smo si do 18-te ure pod skalno stopnjo uredili bivak (naklonina ves čas nad 45st., mesta 60 st.). Med plezanjem v ozebniku so nas spremljali manjši pršni plazovi, ki pa nam niso povzročali prevelikih nevšečnosti.

Drugi dan smo ob 8:30 v velikem mrazu nadaljevali z vzponom po ozebniku. Po 100 metrih smo čez zaporo v loku levo-desno (60-70st.) in nekoliko strmejšim in ožjim delom ozebnika (mesta 80st.) dosegli rob stene na približni višini 7100 metrov. Na grebenu nas je po dveh dneh zmrzovanja pozdravilo sonce in nam dalo novega zaleta.

Vršni greben je lažji (20-40st.) in krajši kot zgleda iz doline. Nekaj skrbi smo imeli z uro, ki je kazala 200 metrov premalo in v vršnem delu z močnim vetrom. Vrh smo dosegli ob 13:20, se slikali, klicali bazo, se objemali, občudovali razgled na Kanch in Jannu, nato pa v vse močnejšem vetru sestopili po smeri vzpona.

Do šotora smo v ozebniku opravili dva spusta po vrvi, ostalo smo sestopali. Ob 18:00 sva se s Samom že stiskala v najini edini spalni vreči, Tine in Matej pa sta poslušala glasbo in uživala udobje v vsak svoji spalki.

Naslednji dan smo se začeli spuščati ob 9:30. Sprva smo lahko kakšnih 300 metrov še sestopali, kasneje smo se spuščali po smeri vzpona po vrvi. Neskončno dolgo so v precejšnjem mrazu trajali spusti po vrvi (večinoma abalakov sistem, v spodnjem delu tudi v skali) in vznožje stene smo dosegli ob 19:00. Še isti dan smo nadaljevali spust v bazo, ki smo jo dosegli ob 22:00 v trdi temi.

V dneh od 12.10.-15.10.2006 smo Matej Kladnik, Tine Cuder, Rok Blagus in Samo Krmelj preplezali Levi ozebnik (TD+ 80/45-60, cca. 1900m) na Chomolhari (7326m). Med vzponom smo v odličnih razmerah plezali brez varovanja, sestopili smo po smeri vzpona večinoma s spusti po vrvi.

Midva z Lorijem sva začela po ozebniku, ki vodi na začetek SZ raza. V ozebniku sva gazila sneg pretežno do sredine meč, le nekaj odstavkov je bilo dovolj trdih za plezanje po konicah derez. Dvesto metrov pod vrhom ozebnika sva prečila desni bok ozebnika na strmo rebro po katerem sva izplezala na začetek raza. Pihal je stalen veter, vendar je nekaj mentalne toplote prispevalo sonce, ki je tedaj posvetilo na spodnji del raza. Nadaljevala sva po razu kjer so bile snežne razmere spremenljive. V glavnem sva gazila napihan skorjast sneg. Pihal je veter, v sunkih močan, pomešan z grobimi kristali snega. Ob povratku je bil greben spihan, od najine gazi so ostale le stopinje v obliki sneženih gob. V štirih dneh je odbrusilo prek 30 centimetrov snega. Ko sva dosegla strmo skalno stopnjo, sva začela iskati primeren prostor za bivak. Našla sva ga pod skalnim napuščem, med steno in snežno opastjo. Imela sva le uro dela, da sva odmetala napihan sneg in v zavetje postavila šotor. Zvečer sva v miru kuhala, ponoči pa spala, ko je zunaj gospodaril veter.
Zgodaj zjutraj sva se skobacala iz razmeroma prijetnega zavetja in otovorjena z enim nahrbtnikom, v katerem sva imela nekaj pijače (še preden sva jo zaužila je zmrznila) in rezervne rokavice, začela s plezanjem prek skalne stopnje. Opazovaje iz baze sva mislila, da bo prehod prek skalne stopnje enostaven, a je že prvi raztežaj postregel z razmerami, ki so zaznamovale vse naslednje raztežaje. Sneg je bil pogosto nepredelan in napihan v male opasti, ki so naju silile v bolj strmo plezanje kot so obetali izbrani prehodi. Pol dneva sva porabila, da sva dosegla majhno trikotno snežišče pod drugo skalno stopnjo. Tam sva sprva načrtovala postavitev šotora. Takoj je bilo jasno, da razmere in izpostavljenost niso naklonjene taki odločitvi. Sledil je zahteven kombiniran raztežaj prek strme skalne stopnje. Nad nama je bil kamin, zaprt z veliko opastjo in previsom ob katerem je visela dolga ledena sveča. Presodil sem, da bo prehod prek njega terjal veliko časa in energije zato sem zaplezal levo od kamina v manj pregleden svet kjer so možnost prehoda obetali ozki trakovi ledu in snega. Sprva je šlo hitro, z naraščajočo strmino pa so ledeni trakovi postali trakci, pogosto odstopljeni od skale. Plezanje v tem delu je bilo res zanimivo in je terjalo popolno koncentracijo. S stojišča na koncu raztežaja sem prečil v desno do skalnega roglja od koder sva se poševno spustila na vrh kamina. Sledil je še sedmi raztežaj skozi »vetrovnik« na rob zgornjega snežišča od koder naju je silovit veter ves čas zasipal s snegom. Snežišče na razu je prehajalo v snežen lijak ta pa v strmo skalno steno kjer ni bilo videti logičnega prehoda. Zadovoljna ob dejstvu, da sva preplezala predel kjer sva si obetala največje težave, sva strmela v skalno zaporo kjer sva pričakovala »en prehod«, ki je z vsakim korakom postajal bolj utopičen. Splezal sem do konca lijaka in se prepričal, da snežena strmina prehaja levo na ozko rampo, ki vodi na sam raz. Tam sem se kasneje nadejal poiskati prehod.
Malo pred lijakom sva tik pod skalami zopet našla mesto kjer je že bilo nekaj naravnega zavetja pred vetrom. To mesto sva določila za naslednji bivak in začela sestopati do najinega šotorčka. Nameščanje spustov in spusti po vrvi so se vlekli do teme, ko sva se utrujena a zadovoljna splazila v zavetje. Noč je bila v najinem »brlogu« mirna. Poslušala sva sunke vetra, ki so usipali sneg po šotoru. Zjutraj sva vse spakirala in otovorjena plezala po znanem terenu. V pomoč nama je bil trd sneg na en dan starih stopinjah kamor sva zdaj lahko zabadala cepine. Sredi dneva sva zaplezala proti kaminu nad trikotnim snežiščem. Prejšnji dan sva se z vrha spustila skozi kamin in v tistih dvajsetih metrih pritrdila prusik, ki sva ga imela za spuste. Zdaj nama je služil kot izdatno pomagalo, da sva s polnimi nahrbtniki hitreje dosegla vrh kamina do koder sva prejšnji dan prišla po delikatnem plezanju z leve. V kaminu naju je vztrajno zasipal sneg, z vrha kamina pa sva skozi vrtince snega prišla na rob snežišča po katerem sva nadaljevala do izbranega mesta za bivak.
Sprva sva hitro odmetala napihan sneg potem pa se je začelo dolgotrajno »rudarjenje« v trd led. Vztrajnost je bila poplačana z udobnim zavetjem kjer sva varna pred vetrom skuhala pijačo in dočakala jutro. Veter je zjutraj oslabel. Mraz in negotovost, ki je visela nad nama v obliki strme skalne stopnje sta naju zadržala v šotoru nekoliko dlje kot sva želela. Ko sva končno začela s plezanjem, sem splezal najprej levo na raz kjer sem predvideval možnost prehoda. Le bežen pogled je zadostoval, da sem opustil zmotno upanje. Stena je bila na severni strani zelo strma in brez logičnih prehodov. Sestopil sem nazaj v vznožje skalne stopnje in zaplezal proti kaminu v katerem je ledena sveča zgovorno nakazovala previsnost. Želel sem se od blizu prepričati o (ne)prehodnosti. Raztežaj pod kaminom dvomov o previsnosti ni bilo več. Lori je priplezal na mrzlo stojišče in suho izdavil, da je »sfu...«. Brez komentarja sem v želji, da pretehtam vse možnosti, naznanil, da bom pogledal še proti levi kjer sem slutil prehodno razčlembo. Izpostavljeno prečenje sem zaključil z nekaj zanimivimi zatikanji in izpostavljenim stojiščem pod plitvim kaminom. Predvideval sem, da bova po tem kaminu prišla na vršno snežišče. S tem sem bodril Lorija, ko je »sfu...« priplezal na stojišče. Njegove oči so govorile nekaj drugega kot je bilo slišati, ko je pritrdil mojim predvidevanjem. Na koncu tretjega raztežaja v katerem sem uporabil dobro mero »mešanih« spretnosti sva res stala na skalnem robu pred sneženim razom. Nadaljevala sva po njem in po stotih metrih preplezala še strmo stopnjo kjer je najino voljo kruto preizkušal predvsem globok nepredelan sneg. Sledil je le še snežen greben do vrha. Razvezala sva se in splezala še zadnje metre do vrha. Z olajšanjem sva se razgledala in objela, poklicala v bazo globoko pod nama, nato pa začela s sestopom.
Sprva sva plezala navzdol po sneženem razu, potem pa sva se spuščala po vrvi. Ob zadnjem spustu pred bivakom se je zataknila vrv. Ponovno plezanje na sidrišče je bilo edina rešitev. Ko sva sprostila vrv, sva spakirala šotor in opremo ter nadaljevala s sestopom. Sestopanje prek snežišča je bilo v naraščajočem vetru počasno. Na vrhu skalne stopnje je bil veter le še nadležna motnja, saj sva priplezala do serije sidrišč za spuste, kjer sva sestopala pred dvema dnevoma. Še pred mrakom sva dosegla zavetje prvega bivaka in ponovno postavila šotor. Varnost in udobje prostorčka za bivak sta naju pospremila v dremež, ki se je zavlekel v spanec brez priprave potrebne pijače. Tudi zato, ker sva ocenila, da imava plina le še za dober liter tekočine. Zjutraj sva hitro pripravila nekaj čaja, spakirala šotor in opremo ter nadaljevala sestop v vetru. Vrtinci snega so veličastno demonstrirali moč narave.
Pred sestopom v zavetern ozebnik sva kratek čas posedela na soncu nato pa sestopila še prek zadnjega dela. Obema se je na koncu vdrlo še v krajno zev, kot bi naju hotela gora še zadnjič opomniti, da koncentracija ne sme popustiti. V vznožju stene sem eno uro čakal Lorija in opazoval fante, ki so prišli na rob ledenika pod steno. Prijetno je bilo spet začutiti toplino življenja. Ko je tudi Lori priplezal v vznožje, sva nadaljevala s sestopom in spotoma pobirala bambusove palice s katerimi smo označili prehode med seraki.
Snidenje z Damijanom, Ongchujem in ostalimi štirimi je bilo prisrčno. Sedeli smo na kamnih in se razposajeno navduševali nad doživetim. Čez čas se nam je približal tudi Lori in Damijan mu je šel naproti. Ob snidenju je Lori izrekel stavek, ki je v trenutku dobil pregovorne razsežnosti: »Z mano je konec.« (Drugi del pregovora smo slišali v Lhasi, ko je mladenka ob pogledu na moj osmojen nos in spokane ustnice sočutno pripomnila: »Some day you will be perfect.«)
Sproščeno smo sestopili v bazo kjer smo zaključili plezalni del odprave.

V dneh od 12. 10. do 15. 10. 2006 sva z Borisom Lorenčičem preplezala SZ Steber Chomolharija (7326m): ED2, M6+/30-70, cca. 1950 m. Sestopila sva po smeri vzpona s spusti po vrvi in plezanjem v sestopu.

Imeli smo precej sreče z vremenom čeprav je na SZ razu med vzponom pihal zelo močan veter. Zanesljivo vremensko napoved nam je nekajkrat pripravil Jure Jerman in nam s tem nekoliko zmanjšal breme negotovosti.

Za naše psihofizično počutje je (poleg kuharja Ongchuja) zgledno skrbel dr. Damijan Meško. Njegova prisotnost in razigran mladostni duh sta botrovala našemu zdravju.

Povratek iz baze proti domu je minil v znamenju negotovosti glede poleta domov. Nekaj dvomov so dodali tudi Tibetanci, ki so konje v bazo prignali šele sredi sneženega dneva, ki je bil s kitajskima spremljevalcema dogovorjen za sestop do ceste. Pozen začetek vožnje nas je hitro prestavil v civilizacijo (Shigatse) od koder smo pospešeno organizirali vozovnice za vlak, Matejeva mama pa je mojstrsko uredila spremembo leta za vseh sedem.

Odprava je v celoti uspela po organizacijski, logistični, alpinistični in človeški plati. Zasluge za to gredo predvsem velikemu številu ljudi, ki so nam pomagali, verjeli v nas in nas podpirali še preden smo sploh odšli od doma. Mi sami smo le krmarili »podjetje« mimo čeri negotovih odločitev in na koncu zadovoljno ugotovili, da nam je uspelo.

Zgoščen povzetek dogajanja (Marko Prezelj):

Slike z odprave

Pravljica z odprave

Gladiators and Clowns