Patagonija 2006

»Klic« Patagonije je bil tokrat povezan z idejo o prvi alpinistični odpravi Slovenske vojske. Tam sva kot športnika pogodbeno zaposlena s Silvom Karom, slovenskim gurujem patagonskega alpinizma. Več kot leto dni so trajale organizirane priprave na odpravo. Dobra dva meseca pred odhodom je bila akcija zaradi različnih vzrokov odpovedana. Jaz sem priprave vzel resno. Podobno kot načrtovan čas, ki je v dobi hitrega življenja vedno bolj pomemben za odgovorno uresničevanje idej. Časa in energije vložene v alpinistično idejo nisem želel nepremišljeno zavreči.

Z Američanom Stephenom Kochem sva poleti leta 2001 skupaj plezala na Aljaski, kjer nama je uspelo preplezati tri zahtevne smeri. Naslednjo zimo sva opravila še nekaj vzponov v Alpah. Kasneje sva bila pod južno steno Nuptseja, a nisva več plezala skupaj. Stephen me je že nekaj časa vztrajno nagovarjal k ponovni skupni plezariji. Odpoved prvotnega organizatorja alpinističnega obiska Patagonije je spremenila birokratsko zapleteno idejo v ciljno prilagodljivo akcijo z motiviranim soplezalcem. Za izhodišče sva si izbrala ledenik Torre v vznožju slikovitega Cerro Torreja in Fitz Roya v Argentini. Z ledenika je izjemno veliko možnosti za uresničevanje alpinističnih idej. Najin najbolj želen cilj je bila dolga kombinirana linija, ki se začne v levem delu južne stene Cerro Torreja do »Col de la Esperanza« in naprej na vrh prek Ferrarijeve smeri. Imela sva še nekaj ohlapnih idej, ki sva jih bila pripravljena uglasiti na razmere v in okrog naju.

Na pot sva odšla tik pred Novim letom. Davek na praznično vzdušje sva plačala s tridnevnim čakanjem zamujene prtljage v Calafatih. To je bila začetna prilagoditev na potrpežljivost, ki jo v znatni meri terja nestanovitno patagonsko vreme. Zdi se, da je nepredvidljivo vreme v tem smislu nekakšen nadomestek redkemu zraku v gorah z veliko nadmorsko višino. Neznanje španščine je dajalo poudarek občutku negotovosti tudi ob stiku z domačini. Zahvaljujoč Stephenovim socialnim veščinam sva se dobro znašla in po prevzemu prtljage brez zapletov prišla v bazo.

Prvi dan po prihodu v bazo sva odšla po ledeniku Torre do tabora »Norwegos«, treh velikih balvanov, kjer je možno v zavetrju bivakirati. To je običajno izhodišče za vzpon na Cerro Torre. Že med hojo po ledeniku sva ugotovila, da so razmere neugodne za plezanje lednih in kombiniranih smeri zaradi dokaj visoke temperature. Začela sva oprezati za drugimi možnostmi in takoj opazila naravno linijo, ki poteka z ledenika prek prve skalne pregrade (El Mochito), stebra El Mocha na sedlo »Patience« in naprej po smeri Compressor do vrha Cerro Torreja. V taboru Norwegos sva srečala Američana Deana Potterja. Čakal je na izboljšanje vremena. Odločil se je, da bo skupaj z nama sestopil. Veter je ves čas potiskal drobne dežne kaplje skozi obleko. Med hojo proti bazi smo odstirali vsak svoje ideje in ugotovili, da imamo podobne interese. Deanu sem predlagal, da se nama pridruži, kar je z navdušenjem sprejel. Dean Potter je najbolj znan po svojih solo, hitrih in prostih vzponih v granitu, še posebej v njemu domačih Yosemitih. Tokrat je želel opraviti skok BASE s Torreja, zato mu je najina družba za vzpon na vrh kar ustrezala. Po nekaj dneh slabega vremena, čakanja in premišljevanja o možnih ciljih smo se skupaj odpravili proti bivaku »Norwegos« z namero splezati na vrh Torreja. Najino prvotno idejo o kombiniranem plezanju smo še imeli v mislih. Vendar smo se na ledeniku ob opazovanju razmer v okoliških stenah premišljeno odločili, da bomo poskusili preplezati najvišjo možno smer na Cerro Torre.

Prvi dan čakanja ob balvanih je bilo vreme še nestanovitno. Čas smo si krajšali z urejanjem prostora za šotorček. Začetna kratkočasna ideja je kmalu prerasla v resen projekt. Šest ur energičnega dela je bilo potrebno, da smo odkopali in prevrnili veliko skalno lusko, zložili velike kamne v bran vetru ter zravnali prostor za šotor. Uspelo nam je zgraditi res udoben in varen bivak. Zvečer se je zjasnilo. Odločili smo se, da naslednje jutro poskusimo z vzponom po nameravani smeri. Zjutraj smo v mraku sestopili na ledenik in ob svitu začeli s plezanjem. Spodnjih 250 metrov smo plezali po novi smeri, kjer težave ne presegajo šeste stopnje. Uporabljali smo enojno plezalno vrv in vodniško navezavo. Prvi je brez nahrbtnika plezal več raztežajev, z vso plezalno in osebno opremo (čevlji, cepini, dereze, pijača) na plezalnem pasu, druga dva pa vsak z enim nahrbtnikom (nosili smo še tanko pomožno vrv, hrano, kuhalnik, bivak vrečo, nekaj obleke, padalo) in osebno opremo. V vodstvu smo se menjali po štirih do petih dolgih raztežajih. Na ta način smo pred poldnevom splezali na vrh El Mocha. Vreme se je v pol ure zelo poslabšalo. Nadaljevali smo z vzponom in se na severni strani spustili na sedlo med El Mochom in Cerro Torrejem, od koder smo plezali po snegu in ledu do skalne zapore pod sedlom »Patience«. Ozek trak odstopljenega ledu in mokrega snega je obetal možen, a nezanesljiv prehod na sedlo, kjer se začne zahteven del smeri »Compressor«. Strm kombiniran raztežaj je od mene terjal popolno koncentracijo, ki ni preprečila osem metrskega padca na koncu raztežaja, ko je zmanjkalo razčlemb. Na sedlo smo priplezali v vetru in dežju. Prvotno željo po nadaljevanju smo opustili in poiskali neudobno zavetje v ozki krajni poči, kamor je neprestano kapljalo. Dolga noč je bila mokra in hladna. Stiskali smo se pod eno bivak vrečo in premraženi ter utrujeni pričakali jutro. Deževalo je močneje kot zvečer. Sestop je že ponoči postal edina izbira. V mrzlem dežju in močnem vetru smo opravili nekaj spustov po vrvi do ledenika pod vzhodno steno Cerro Torreja, od koder smo premočeni sestopili do šotora. Naslednje jutro smo se prebudili v jasen dan. Posušili smo opremo in obleko ter se pripravili za ponoven poskus. Zjutraj naslednjega dne smo spodnji del, zdaj že znane smeri, preplezali še v temi in nato do sedla priplezali ob enih popoldne. Vreme je bilo skorajda idealno – sončno in brez vetra. Po dvournem počitku in pripravi pijače smo nadaljevali s plezanjem. Začetne poči so bile po celodnevnem »sončenju« suhe, a v hladni senci, kar nas je še dodatno spodbudilo k hitremu plezanju. Mrak nas je ujel v zgornji tretjini, kjer je bilo več plezanja v kombiniranem terenu po ledu in snegu. V temi smo previdno iskali smer in po 24-ih urah prišli v vznožje vršnega dela gore (»Headwall«). Dehidrirani in utrujeni smo v strm led skopali nekakšen »kavč« kjer smo tri ure počivali in kuhali. Ob zori smo bili pripravljeni za nadaljevanje po vršnem delu. Tam je svedrovcev res obilo. Zato smo plezali sočasno vse do znamenitega Maestrijevega kompresorja. Tudi zadnji »provokativni« raztežaj smo preplezali brez problemov in po 31-ih urah plezanja navdušeni »plapolali« v močnem vetru na vrhu Cerro Torreja. Dean je nekaj časa iskal primerno odskočišče za skok BASE, a je trezno ugotovil, da vršni del Torreja ni dovolj strm za varen skok. Pridružil se nama je pri klasičnem sestopu. Sestopali smo deset ur s spusti po enojni vrvi. Zaradi kratkih spustov brez vozlov na vrvi, med spuščanjem nismo imeli nobenih problemov. Zvečer smo utrujeni in zadovoljni zaspali, naslednje jutro, ko je prenehalo deževati, pa veseli odšli vse do Chaltena, kjer se v turističnem udobju hitro spočiješ.

Sledilo je deset dni neugodnega vremena za plezanje. Deanu Potterju se je pridružila žena Steph Davis, midva s Stephenom pa nisva imela veliko izbire, ker se je bližal čas predvidene vrnitve domov. Do bivaka Norwegos sva odšla neobremenjena. Nameravala sva preživeti v gorah zadnje dni pred vrnitvijo domov in prinesti v dolino opremo, ki sva jo pustila na bivaku. Sproščen pristop se je tudi tokrat izkazal za učinkovitega. Bivak sva dosegla v hladnem in vetrovnem vremenu. Naslednji dan sva si v podobnem vremenu ogledala dostop in možnosti vzpona na Cerro Standhardt. Izbrala sva si novo smer v spodnjem delu in nadaljevanje po smeri Exocet.

S plezanjem sva začela ob sedmih zjutraj in do poldneva, po osmih skalnih raztežajih, prišla do sredine skalnega stolpa. Plezanje do tja je potekalo pretežno po počeh, ki sem jih preplezal ves čas v vodstvu. Z vrha osmega raztežaja sva se spustila v globok kamin. V strmem, na začetku nekoliko previsnem in širokem kaminu, je bilo nekaj ledu in snega po katerem sva v dveh raztežajih splezala na vrh stolpa. Slap vode je tekel v previsen del kamina in naju zmočil do kože. Na vrhu kamina sva imela pol ure časa za sušenje na soncu. Okoliški sneg in led sta bila v poznem popoldnevu zaradi celodnevnega sonca neprimerna za plezanje. Odločila sva se, da počakava na nočni mraz.

Ob treh zjutraj sva nadaljevala s plezanjem. Nekaj megle in veter so naju opozorili, da se je vreme spremenilo. Tema pa je pripomogla, da sva najprej zgrešila vstop v Exocetov kamin. Z jutrom sva našla tudi to in do poldneva prišla na greben, kjer naju je pozdravil silovit veter z meglo in pršenjem. Glede na značaj plezanja v zgornjem delu Exoceta je bilo takšno vreme boljše kot sončno, saj so nizke temperature poskrbele, da je bil led dober za plezanje. Pol raztežaja skalnega plezanja naju je pripeljalo do snega in ledu, ki oblikuje slikovit vrh. Po prečenju do vršne gobe je sledil delikaten in zahteven vzpon na sam vrh. Potreboval sem skorajda celo uro, preden mi je uspelo preplezati navpičen nestabilen sneg v zadnjih petnajstih metrih. Občutek negotovosti je bil zelo močan prav do zadnje stopinje pred vrhom.

Z vrha sva okrog treh popoldne sestopila s spusti po vrvi, ki je bila po dveh dolgih vzponih v zaskrbljujočem stanju. Plašč vrvi je bil na dveh mestih zelo načet. Prvi spust sva namestila na način »Abalakov« s spustom po plezalni vrvi in potegom pet milimetrske vrvice, ki sva jo imela s seboj za ta namen. Ker je Stephen obe vrvi preveč razmaknil, vrvi nisva mogla potegniti k sebi, ampak je moral po vrvi splezati nazaj in popraviti položaj vrvi. Ta zaplet nama je vzel precej časa in energije. Nadaljevala sva s sestopom. V vznožju kamina se je po nekaj spustih plašč vrvi povsem strgal in nato dobrih sto metrov niže dokončno zataknil v vponki za spust. Uspelo mi je splezati prek delikatnih plošč nazaj na sidrišče, kjer sva se odločila, da sestopiva po vstopnem delu smeri Exocet namesto naravnost na ledenik. Dolga nagnjena rampa je obetala edini možen umik z opremo, ki nama je še ostala. Najprej sva se mora povzpeti še sto metrov, da sva dosegla rampo. Noč naju je ujela na začetku dolgega poševnega prečenja. Na vrhu kuloarja med Standhardtom in Bifido sva ob polnoči našla poškodovano in nekoliko zmrznjeno, a uporabno vrv. Po njej sva se spustila v kuloar in nadaljevala s številnimi trideset metrskimi spusti po najini strgani vrvi. Čeprav se je zdelo, da jih ne bo nikoli konec, sva pozno ponoči utrujena dosegla ledenik, po katerem sva z olajšanjem sestopila do šotora. Tja sva zdelana prišla ob štirih zjutraj.

Ob osmih sva začela s pospravljanjem, sušenjem in pakiranjem opreme ter ob enajstih zajetno otovorjena začela s sestopom do baze. Daljših počitkov si nisva smela privoščiti, ker sva imela naslednje jutro ob šestih avtobus za Calafate in od tam še isti dan polet v Buenos Aires. Celoten sestop z vrha je zato minil pod precejšnim časovnim pritiskom. Ob sedmih zvečer sva po nekajurnem čakanju ugotovila, da je gaucho Don Guerra pozabil s konjema priti po najino opremo. Hitro sva odšla v Chalten. Ob desetih zvečer se je Stephen uspel dogovoriti z njim, da bo izjemoma ponoči osedlal konje. Ob dveh zjutraj sva prevzela svojo opremo in jo ob šestih oddala na avtobus, ki naju je odpeljal v Calafate. Od tam sva še isti dan vsak z drugim letalom odletela v Buenos Aires in naprej domov.

Po prvih desetih dneh, ko je slabo vreme preizkušalo našo vremensko potrpežljivost in spoštljivost, je v bazo ob jezeru Torre prišlo še šest ambicioznih Slovencev. Najbolj sočen podnapis čakalnim občutkom je po prihodu prispeval Tomaž Jakofčič – Jaka, ko je med zagrenjenim pogovorom o patagonskem vremenu poznavalsko zavzdihnil: »Naj bo že kon'c tega mes'ca.« Res, čakanje na kratko obdobje solidnega vremena in razmer dela preglavice tudi rednim obiskovalcem Patagonije. Mogoče je v modernem času, ko je udobje in predvidljivost Chaltena le pičli dve uri oddaljeno od baznega šotora, težko najti sprejemljive razloge za neudobje in negotovost v šotoru pod steno. Resnični mojstri v potrpežljivosti včasih izkoristijo le kratko obdobje jasnine. Vsi smo splezali nekaj zanimivih smeri in se ob slovesu skupaj trepljali po ramah.

Sodobne povezave so v kraje, kjer ima nepredvidljivo vreme zlovešč sloves, poleg dnevnih novic in tračev prinesle tudi vremensko napoved. Zanimivo je, da se nekateri redni obiskovalci Patagonije že povsem zanesejo na vremensko napoved. Tako je bilo letos v dveh zaporednih dneh prvi napovedan dan dokaj slabo vreme ob dobri napovedi in povsem jasno naslednji dan, ko je bila napoved slaba. Poledica tega je bilo veliko obračanj iz sten in kislih obrazov naslednji dan, ko je osmoljence grelo sonce. Čar negotovosti še krasi Patagonijo.

Kronološko poročilo:

Vzponi:

• 20. in 21. januar: Cerro Torre (3102 m) JV raz – »The long run«: 250 m prvenstvene smeri v El Mochitu (do 6a) + 500 m smeri Benitiers (ED-, 6c in A1) v El Mochu + 500 m prvenstvene smeri do »col Patience« (en raztežaj M7, ostalo do 45 stopinj v snegu in ledu) + vzpon do vrha po smeri Compressor – kombinacija smeri: 2100 metrov, 6c / A1, M7, 31 h vzpona, skupaj 41 ur od tabora »Norwegos« in nazaj v tabor.
• 31. januar in 1. februar: Cerro Standhardt (2730 m) V stena: »Extreme emotions« in »Exocet«: kombinacija smeri - 550 m prvenstvene (6c, A1, M6+) + 500 metrov 5c, ledna 6.

Cerro Standhardt (2730 m) je bližnji sosed ošiljenega Torreja.

Smer Exocet so od 27. do 29. januarja 1988 preplezali Američani J. Bridwell, G. Smith in J. Smith (800 m, ED+, 5.9 v skali in 6 v ledu).

El Mocho (1980 m)

Prvi vzpon na vrh sta 28. februarja 1978 prek južnega stebra opravila J. Bridwell (USA) in R. Stszewski (AUS). Direktno linijo levo od smeri prvopristopnikov sta 4. januarja 1989 preplezala D. Anker in M. Piola (CH). Smer sta imenovala Benitiers (500 m, ED-, 6c in A1).

Cerro Torre (3102 m)

Vzpon na Cerro Torre buri duhove alpinistov od leta 1959, ko naj bi 31. januarja na vrh stopila C. Maestri in T. Egger. Med sestopom se je T. Egger smrtno ponesrečil. Imel naj bi fotoaparat s posnetki z vrha. Tedaj je bil vzpon na vrh označen za največji dosežek svetovnega alpinizma (L. Terray). Številni poskusi ponovitve smeri so bili neuspešni do lanskega decembra, ko so v območju sporne smeri na vrh splezali trije alpinisti in trditev Maestrija označili za prevaro. Maestri se je na goro vrnil leta 1970. Na vrh naj bi splezal 2. decembra. Med vzponom je uporabljal posebno prirejen kompresor, s katerim si je pomagal pri vrtanju svedrovcev v trd granit. Privoščil si je svojevrstno provokacijo in ob sestopu odlomil vse svedrovce v zadnjih tridesetih metrih skalnega dela smeri. Smer sta 4. januarja 1979 prva ponovila Američana J. Bridwell in S. Brewer. V zadnjih tridesetih metrih sta za napredovanje uporabila tehniko, kakršna je bila učinkovita v njunem domačem El Capitanu. Ponovitev je sprožila ponovne razprave o verodostojnosti prvega in drugega Maestrijevega vzpona. Brez dvoma je mož vložil ogromno energije v Cerro Torre in si s tem postavil nekakšen spomenik.
Na sam vrh ne pripleza veliko ljudi, nedvomno pa bi bilo teh še veliko manj, če Maestrijevih svedrovcev ne bi bilo. Te kontroverzne smeri se je prijelo zgovorno ime »Compressor«.

Prvi nesporen vzpon na vrh so opravili Italijani Ferrari, Chiappa, Conti, in Negri januarja 1974.

Calafate in Chalten doživljata turističen razcvet. Temu primerna je tudi ponudba storitev in trgovskih izdelkov. Cene niso pretirane, a se denarja lahko hitro znebiš zaradi pestre ponudbe in izrazitega turističnega vzdušja. Chalten postaja tipično zbirališče plezalcev, alpinistov, trekingašev, popotnikov, turistov, »iskalcev« in posebnežev vseh vrst. Velik pretok denarja v turistični sezoni je opaziti na vsakem koraku.

Tokratno odpravo v Patagonijo ocenjujem za zelo uspešno. K temu je poleg potrpežljivega izkoristka petih dni vremena primernega za plezanje, še največ prispevala preudarna izbira ciljev in kanček sreče. Uspeh se odraža tudi v tem, da sva bila oba zdrava ves čas odprave. Najina pričakovanja in pripravljenost so bili različni, a sva se znala in zmogla uskladiti ter prilagoditi. Preplezala sva dve dolgi kombinirani smeri, kjer so pretekle izkušnje igrale zelo pomembno vlogo.

Tokratna patagonska izkušnja je terjala veliko potrpežljivosti in prilagajanja. Tudi zato sva bila na koncu zelo zadovoljna. Vzpon in sestop z vrha je bil obakrat ravno prav negotov, da smo morali vzdrževati popolno koncentracijo do konca ture.

Brez donatorjev in podpornikov, ki konkretno in s simpatijami podpirajo ter spodbujajo mojo alpinistično dejavnost, seveda tudi tokrat ne bi mogel na pot. Ni jih veliko, a so se zopet z odobravanjem odzvali moji prošnji. Ob posameznih konkretnih dogovorih je iskren izraz hvaležnosti in vedenje, da so omogočili nadgradnjo izkušenj ter nekaj dobrih vzponov, še največ kar lahko dobijo v zameno.

VSEM SE ZAHVALJUJEM ZA PODPORO IN RAZUMEVANJE.