Aljaska 2001

Skrajni sever ameriške celine privlači alpiniste s celega sveta z izzivi, ki se brez sramu lahko primerjajo z bolj razvpitimi cilji. Ekstremnih višin Aljaska ne ponuja, vsi ostali elementi pa so prisotni v zelo spoštljivi meri. Vremenski preobrati, nizke temperature, veter, razgibani ledeniki in druge negotovosti poleg dolgih dostopov in sestopov pripomorejo k temu, da področje nudi še razmeroma veliko možnosti za nove smeri in sodoben pristop k plezanju.

Angleški alpinist Doug Scott je šest mesecev po vzponu na Everest z Dougalom Hastonom in takoj po njuni prvenstveni smeri v J steni Denalija zapisal (v 52-ti številki "Mountaina"): "Višina je bila le 6194 metrov, vendar je bilo občutje podobno višini 7200 metrov. Verjetno je nekaj na teoriji, da nizek pritisk v polarnih področjih naredi plezanje relativno zahtevnejše kot drugje."

Poleg tega, da je na Aljaski potrebno tovorjenje vse hrane in opreme prevzeti na svoja pleča, je največja drugačnost celodnevna svetloba v poletnem času (Denali je manj kot 300 kilometrov od arktičnega kroga). Z alpinističnega vidika je 24 urna svetloba zagotovo velika prednost. S tem je trenutni čas zelo relativiziran, logistične možnosti pa raznolike.

Staro željo po plezanju v gorah, katere so skorajda vsi, ki so se alpinistično preizkusili v njih, označili za ekstremne, sem sklenil letos uresničiti. Pozimi sva se med plezanjem na Škotskem seznanila z ameriškim alpinistom in "snowboarderjem" Stephenom Kochem. Kasneje sva se dogovorila za skupno plezanje na Aljaski. Stephen je z Denalija "boardal" v istem času kot Marko Čar. Njegov najbolj znani projekt pa je "boardanje" z vseh vrhov celin. Manjka mu še Everest kamor se podaja naslednje leto.

Na Aljasko sem potoval skupaj s Klemenom Malijem, ki si je za cilj izbral manj znane, a zelo atraktivne granitne stene Kichatna Spires na JZ nacionalnega parka Denali.

S Stephenom Kochem sva se srečala na letališču v Anchorageu in takoj začela urejati zadnje podrobnosti pred odhodom na ledenik. Kupila sva hrano in nekaj opreme ter organizirala transport. Značilnost Aljaske so tudi dokaj visoke cene in naraščajoča popularnost Denalija (Mount McKinley 6194 m) kot najvišjega vrha celine. Za Američane s posluhom za gorništvo se Denali simbolno lahko primerja s Triglavom. Taksa za Denali znaša 150 USD, za dovoljenje pa je potrebno zaprositi vsaj 60 dni pred prihodom na ledenik. Vsi prevozi (minibus, letalo) so zelo dragi.

Po enodnevnem čakanju v Talkeetni na primerno vreme za polete na ledenik "Kahiltna", kjer je izhodišče tudi za normalni pristop na Denali, sva z delom opreme pristala na ledeniškem "letališču". Postavila sva dva šotora - bivalnega in skladiščnega. Vesela sva bila srečanja s starima znancema - Angležema Ianom Parnellom in Kentonom Coolom, ki sta imela podobne alpinistične načrte kot midva. V dneh slabega vremena smo izmenjali izkušnje tudi z lokalnim poznavalcem Stevom House-om in Rolom Garibottijem. Že drugi dan po prihodu na ledenik sva se odpravila plezat novo smer v severno ostenje Mount Hunterja. Za spoznavanje drug drugega se nama je zdel 650 metrov visoki "Mini Moonflower" kar pravšnji. Teden dni pred najinim prihodom na ledenik sta prvo smer v tem stebru preplezala prav Cool in Parnell. Desno od njune smeri sva preplezala kombinirano smer "Luna" z logičnim potekom in strmim estetskim plezanjem težjim od šeste stopnje. Odlično sva se ujela in spoznala prednosti celodnevne svetlobe za plezanje. Kasneje sva to prednost skušala izkoristiti v polni meri.

Po dveh dneh počitka sva se ponovno odpravila v severno steno Mount Hunterja. V "WPOD Route / Moonflower Buttress" sva vstopila ob sedmih zvečer. Predvsem zato, ker sva želela izkoristiti ugodne temperature v predelu "The Prow", ki slovi po nihajni prečnici. V zadnjih sončnih žarkih nama je ta predel uspelo preplezati prosto in na pogled. "Ponoči" sva nadaljevala s plezanjem. S tem sva se elegantno izognila mrzlem in neudobnem bivaku. Proti jutru sva na enak način kot "The Prow" preplezala še predel "The Vision" kjer je druga nihajna prečnica v smeri. Na tretjem ledišču sva planirala bivak v času, ko je v steni sonce. Zato s seboj nisva nosila spalnih vreč. Računala sva na sončno toploto. Ko sva dosegla tretje ledišče, naju je najprej razočaral veter in pršni plazovi. Med kopanjem zavetja sva se soočila še z dejstvom, da je bencinski kuhalnik pokvarjen. Vso tekočino sva spila že ponoči zato sva se odločila, da bova odložila nahrbtnike in se čim hitreje povzpela na vrh stebra. Vršno opast sva dosegla po 25 urah vzpona. To je dokaj hitro spričo dejstva, da je bilo približno petnajst predhodnih vzponov opravljenih v treh do desetih dneh. Zaradi dehidracije sva izpustila dolgo prečenje z vrha stebra na sam vrh Hunterja in tako kot večina ponavljalcev te smeri takoj začela s sestopom po smeri vzpona. Deset ur spustov ob vrvi (pretežno na "Abalakov" sistem) je bilo potrebnih, da sva dosegla vznožje in se po 36 urah dehidrirana vrnila v bazo kjer sva bila deležna prvega navdušenja "lokalcev". Hitrost in način plezanja v tej 1500 metrov visoki smeri (ob prvenstvenem vzponu ocenjena z aljaško 6, led do 95 stopinj, 5.8 / A3) je zanje pomenila nov pristop.

Slabo vreme naslednjih štirih dni sva izkoristila za počitek in priprave na aklimatizacijo. V poznih večernih urah 8. junija sva začela z vzponom po normalni smeri ("West Buttress") na Denali. Pri odločitvah o časovnih okvirih vzponov se nisva držala ustaljenih "receptur" ampak sva skušala optimalno izkoristiti toploto, ki jo je dajalo sonce za počivanje ter nizke temperature v nočnem času za napredovanje. Tudi pri količini opreme in hrane sva se v okvirih sprejemljivega tveganja, mimo standardnih "receptov" odločila za minimum brez morebitne rezerve. Zato sva prvo dopoldne na normalni smeri spala in se popoldne odpravila do višine 4250 metrov kjer je običajni tabor za vzpon na vrh. Tja sva prispela opolnoči in se utaborila na s sneženimi bloki že ograjenem prostoru.

Dan počitka je Stephen svojo komunikativnost, "snowboardersko" slavo in poznavanje vodnikov komercialnih odprav izkoristil za nabiranje hrane pri ljudeh, ki so se vračali z vrha. Najine zaloge hrane so postale zelo pestre. Naslednji dan sva se v slabem vremenu povzpela po normalni smeri do tabora na 5100 m. Jaz sem sestopil, Stephen pa je tam prespal in se naslednji dan za aklimatizacijo povzpel do višine 5700 m ter se vrnil na 4250 m. Dobro počutje in neprilagojenost na stalno svetlobo me je naslednjo "noč" prepričalo, da sem ob treh zjutraj začel z vzponom po "West Buttress" proti vrhu Denalija in se prek njega v sedmih urah vrnil v bazo na 4250 metrih. Ta hiter vzpon in sestop je bil zadostno potrdilo dobre pripravljenosti za osrednjo idejo - prvenstveno smer na Denali.

Dva dni počitka in prenos opreme na greben od koder sva načrtovala sestop pod steno je bilo dovolj, da sva sprostila svoje ambicije. Ob sedmih zjutraj sva začela z vzponom. Najprej sva se povzpela na "West Rib" in z grebena sestopila po "Wickwire" smeri na ledenik pod JZ steno Denalija. Med psihično zahtevnim sestopom sva morala prečkati globoke razpoke in poiskati prehode med (in pod) seraki. Za vzpon sva si izbrala logično, objektivno varno linijo med "Cassinovim razom" in smerjo "Denali Diamond". Po vzponu prek krajne poči in vstopnega ledišča sva začela s plezanjem v strmem kombiniranem terenu (skala / led). Prvi kombiniran raztežaj je bil najbolj delikaten (Stephen ga je plezal kot drugi in predlaga oceno M8), sledili pa so mu še štirje podobni raztežaji, težji od šeste stopnje. Višje je stmina nekoliko popustila. Kljub temu vse do prvih sončnih žarkov nisva uspela najti primernega mesta za temeljit počitek. Po petindvajsetih urah neprekinjenega plezanja (sestop in vzpon) sva na večjem balvanu sedem ur sušila obleko in opremo ter topila sneg. Dolgo snežišče nad počivališčem sva uspela preplezati popoldne. Glavno oviro je predstavljal globok kložast sneg, ki se je izdatno lepil na dereze ob vsakem koraku. Z vrha snežišča sva izplezala naravnost na "Cassinov raz" prek kombiniranega terena kjer sva uspela najti zelo logičen prehod. Ob mraku sva na stiku s "Cassinovim razom" odložila vrv - zamrznjena je postala pretežka in neuporabna. Ugotovila sva, da nama je izteklo vse gorivo za bencinski kuhalnik. To je pomenilo, da sva ponovno ostala brez možnosti priprave tekočine. Nadaljevala sva po "Cassinovem razu" kjer naju je oviralo predvsem gaženje v kložastem snegu in zaspanost. Po 48 urah plezanja (sestop in vzpon) sva ob sedmih zjutraj dosegla vrh Denalija in v naslednjih treh urah sestopila v bazo na 4250 m.

Celotna krožna tura po prvenstveni smeri prek vrha je trajala 51 ur kar je bilo za oba svojevrstna vzdržljivostna preizkušnja. Opravila sva tretji vzpon v skoraj 3000 metrov visoki JZ steni Denalija v kateri so zadnji vzpon opravili pred sedemnajstimi leti. Obe obstoječi smeri so plezali več kot deset dni in še nimata ponovitve. Veljata za zelo zahtevni in se ju zaradi reševalnih akcij drži epski sloves. Dejstvo, da sva oba novo smer uspela preplezati prosto in na pogled je ponovno sprožilo navdušenje "lokalcev". Okrog 2000 metrov visoko smer sva imenovala "Light Traveler" s čemer sva hotela poudariti 24 urno svetlobo in lahko opremljenost, ki omogoča uspešen vzpon.

Po enem dnevu intenzivnega počitka sva zvečer v treh urah in pol sestopila do "letališča" na ledeniku ter se kar najhitreje odpravila domov.

V natanko mesecu dni (od 23. maja do 23. junija) sva poleg 24 urne svetlobe optimalno izkoristila dni z lepim vremenom. Poleg sprejemljivega tveganja z ostalimi negotovostmi sva imela izjemno srečo, da se je vreme vedno pokvarilo, ko sva vzpon že zaključila.

Kronološki pregled

Slike z odprave