Nilkanth 2001

Indijska Himalaja nudi alpinistom prvovrstne cilje. Nekaj zelo fotogeničnih kot sta Shivling in Thalay Shagar, vsako leto obišče veliko odprav vendar je na severu Indije še ogromno alpinistično zelo zanimivih ciljev, ki so dobro znani predvsem poznavalcem. Nepoznavanje in birokratske ovire skrbijo za to, da se številni zanimivi cilji odkrivajo počasi. Vodilno vlogo pri tem imajo Britanci, ki so s svojo kolonialno dediščino še najbolj povezani s tem področjem. Arwa, Changabang, Kisthwar, Rimo in podobni alpinistični cilji so rezultat sistematičnega raziskovanja in obdelovanja posameznih gorskih verig.

Navdušenje in čudenje nad vedno novimi vzponi Britancev v tem delu sveta je z odpovedjo osrednje alpinistične akcije PZS za leto 2001 (Chomo Lonzo v Tibetu) dobilo nove dimenzije. Trud, energijo, motivacijo in pripravljenost za plezanje v Himalaji sva z Maticem Joštom iz (pre)dragega Tibeta v začetku septembra preusmerila v Indijo. Po intenzivnem iskanju informacij o zanimivih alpinističnih ciljih v Indiji sva za primarni cilj izbrala Kishtwar v Kašmirju, rezervni cilj pa Nilkanth v Garhwalu. IMF (Indian Mountaineering Foundation) sva zaprosila za dovoljenje za plezanje.

Kašmir je zaradi politične situacije nedostopen za plezanje, dovoljenje za Nilkanth pa sva dobila v pičlih treh tednih čeprav je minimalni rok za oddajo prošnje tri mesece. S tem je tudi IMF pokazala, da je ob zadostnem interesu papirno delo lahko hitro opravljeno. Za terensko pomoč sva najela agencijo "Himalayan Run & Trek", ki je za sprejemljivo ceno ponudila zelo soliden servis (transport, nosači, kuhar in hrana v bazi).

6596 metrov visoki Nilkanth je imel do najinega obiska le tri uspešne vzpone na vrh in več neuspešnih poskusov iz različnih smeri. Po nama dostopnih informacijah je bila za bazo najbolj zanimiva južna stran gore od koder je bil spomladi leta 2000 opravljen tretji vzpon na vrh po zahodnem grebenu. Midva sva želela preplezati južno ali jugo-zahodno steno v kateri sva s fotografij predvidevala plezanje v kombiniranem terenu (skala, sneg in led).

Ekspedicije v indijsko Himalajo so z birokratskega vidika resen zalogaj kar za sabo potegne tudi zajetno finančno breme. Zgolj dovoljenje za vrh visok nad 6500 metrov in osnovni strošek za zveznega oficirja skupaj znese kar 2900 ameriških dolarjev.

Neobičajno hitro organiziranje vsega potrebnega za odhod je zahtevalo tudi urejanje letalskega prevoza in transport prtljage. Agencija pri kateri sva urejala letalske karte je na osnovi najine prošnje zaprosila prevoznika (Lufthanso) za odobritev dodatnega brezplačnega prevoza prtljage - 32 kilogramov na osebo (poleg običajnih 20). Dan pred odhodom sva dobila zagotovilo, da je prevoz prtljage urejen. Na letališču Brnik je ob odhodu prijazna uslužbenka več kot 150 kilogramov najine prtljage, z nasmehom, brez doplačila poslala skupaj z nama v Indijo. Ob povratku iz Indije sva morala po napornih pogajanjih za skupno sto kilogramov prtljage plačati še štiristo dolarjev, ker se je izkazalo, da je bilo za odobritev le zaprošeno. Prtljago so nama nato na letališču v Frankfurtu založili in sva poškodovano dobila šele dan po vrnitvi domov. S tem sva zaključila zadnje dejanje problemov s prtljago - stalnice odprave. Od doma sva bila namreč prisiljena oditi z resnično minimalno količino opreme za tovrstno odpravo (nobene rezerve niti hrane).

Z nama je šel še zdravnik Žare Guzej, ki je ves čas odlično bdel nad najinim psihofizičnim stanjem. V Delhiju nam je IMF dodelila zveznega oficirja za nadzor nad spoštovanjem pravil in zakonov, najeli pa smo še kuharja za komunikacijo z domačini in skrb za prehrano v bazi. Prvi kuhar je bil z nami le polovico odprave. Ko je odšel na drugo delo, ga je zamenjal drugi, ki je prišel iz doline in prinesel svežo zelenjavo. Delhi smo po ureditvi formalnosti na IMF (kot zadnja odprava v sezoni) in nakupu vse hrane za bazo ter za plezanje razmeroma hitro zapustili. Glede na kratek časovni rok, nepoznavanje področja in prvi stik z indijsko birokracijo, smo po zaslugi agencije hitro dosegli bazni tabor (4050 m) - že po treh dneh hoje. Za nošnjo hrane in opreme za eno mesečno bivanje vseh petih v bazi smo najeli dvajset nosačev (nosili so 20 - 25 kilogramov).

Postavili smo bazo in začeli z aklimatizacijo. Razmere so bile v primerjavi z nama znanimi fotografijami izjemno kopne. Vreme je bilo v glavnem spremenljivo - dopoldne jasno, popoldne pa oblačno (na gori je vsakič padlo malo snega). Odločila sva se, da bova zadnjo aklimatizacijo pred vzponom v steni opravila na zahodnem grebenu, ki je poleg ustrezne višine obetal najbolj verjetno možnost sestopa v primeru vzpona prek JZ stene.

Pod steno sva postavila ABC (5100 m) in 13. oktobra od tam začela z vzponom po zahodnem grebenu. Razmere za plezanje so bile izjemno neugodne. V dostopnem žlebu je bilo veliko kamnov in granitnih blokov, ki so bili zaradi pomanjkanja ledu dokaj "mobilni". Plezanje v spodnji polovici grebena se je zaradi pomanjkanja ledu in istočasno sneženega poprha po skalah izkazalo za bolj zahtevno kot sva pričakovala. Na začetku sva našla tudi nekaj nezanesljivih fiksnih vrvi. Na višini 5600 metrov sva si uredila neudoben bivak in naslednji dan nadaljevala s plezanjem. Okrog poldneva sva dosegla vršni - ledni del grebena in po njem v zelo nestabilnem vremenu (veter, sneg, megla) z veliko osebne motivacije (in sreče) splezala na vrh. Greben je bil v vršnem delu ovešen z ogromnimi opastmi, počenimi tudi prek petdeset metrov v pobočje. Do skalnega dela grebena sva sestopila delno s spusti nameščenimi v led (Abalakov), delno s plezanjem navzdol. Ves izpostavljen skalni del do bivaka sva se spuščala ob vrvi. Ovirala naju je predvsem krušljivost, svež sneg na skalah in tema. Po drugi noči na neudobnem bivaku sva se še isti dan spustila do ABC in sestopila v bazo. Med približno tisoč metrov spustov po vrvi nama je sedemdeset metersko vrv padajoče kamenje dvakrat tako poškodovalo, da sva pod steno sestopila le še s petdeset metri uporabne vrvi za plezanje.

Po štirih dneh počitka sva 20. oktobra ponovno odšla v ABC z namero vzpona v JZ steni. Na vzponu do ABC sva bila zaradi visokih temperatur nekajkrat izpostavljena večjim količinam padajočega ledu in kamenja. Ob prihodu do šotorčka pod steno sva presenečeno ugotovila, da so se sneženi in ledni trakovi, ki so povezovali posamezne dele stene povsem stopili. Logični prehodi v steni so bili na udaru padajočega kamenja in vode. Možnost tveganega in izsiljenega iskanja zavetja (po padajočemu kamenju manj izpostavljenih strmih predelih stene) sva po premisleku izključila in se odločila za sestop. Najino odločitev je naslednji dan potrdilo še vreme, saj je bila celotna stena prekrita s svežim sneženim poprhom. Želela sva preplezati logično smer v kombiniranem terenu, edina alternativna možnost pa je ponujala plezanje v skali kjer bi bilo bolj smiselno uporabljati plezalnike oziroma povsem drugačno opremo in taktiko kot sva jo imela midva.

Po odhodu iz baze smo si želeli ogledati še nekaj potencialnih ciljev v okolici ledenika Dunagiri (Garhwal) vendar zaradi strogega obmejnega režima pri lokalnih birokratih nismo dobili dovoljenja. Gore v okolici ledenika Bara Shigri (Lahul) pa nama je "prikrilo" slabo vreme s sneženjem.

Glede na dane možnosti in način organizacije odprave je odprava povsem uspela. Opravila sva prvo ponovitev zahodnega grebena v čistem alpskem stilu in hkrati četrti vzpon (odprave) na vrh 6596 m visokega Nilkanta, ki je zavrnil že precej poskusov. Za 1500 m visoko smer in sestop sva potrebovala 3 dni (dvakrat sva bivakirala na istem mestu). Prvi plezalci, ki so za vzpon in sestop potrebovali 6 dni, so smer ocenili z D+/TD-, v skali do IV+ (UIAA), mix škotska II do III (Vir:The American Alpine Journal 2001, stran 369). Z oceno prvih plezalcev se načelno strinjava, čeprav je bil splošen vtis o kompleksni oceni (zaradi razmer) povsem na strani TD. Zaradi razmer sva ves čes plezala z derezami na plastičnih čevljih. Spoznali smo področje in organizacijske značilnosti v indijski Himalaji kjer Slovenci nismo tako aktivni kot v sosednjem Nepalu. Naše izkušnje smo pripravljeni posredovati vsem, katere utegne zanimati aktivnost v tem delu sveta.

Člani odprave:

Marko Prezelj (36 let), Matic Jošt (30 let), Dr. Žare Guzej (55 let)

Zvezni oficir:

Bhupender Sharma (27 let)

Kuhar:

Do 15. oktobra - Navine (29 let)
Od 16. oktobra - Hari (42 let)

Agencija:

Himalayan Run & Trek Pvt. Ltd
C.S.Pandey - Managing Director
T-5, Manish Chamber Block-B, Plot No.6, Mayur Vihar Phase 2
Delhi 110 091
India
Ph : +91 11 2772700
E-mail: CSPandey@vsnl.com

Poročilo napisal vodja odprave Marko Prezelj

Kronološki potek odprave

Slike z odprave