Odpoved v alpskem (mobi) stilu.

Sreda, 18. septembra 2002, ob 12:40, 18 ur pred poletom z Brnika.
V avtu s Katjo, zadnji opravki in nakupi pred pakiranjem.

"Mark, a si ti zdaj zbral dnar za odpravo?"
"Andrej, sem. Tisoč petsto dolarjev je že na Zvezi, še tisoč zagotovo pride do petka."
"Ja ... manjka nam še en milijon tolarjev. A misliš, da jih lahko kje dobimo? Ne vem če bomo lahko šli."
" Aaa ... jaa ... ne vem ... kako ...?"
"No, počak, te pokličem kasneje."

Kasneje.
Še vedno v avtu.
"Mark. Ne gremo! Manjka več kot dva miljona."
"Ja, kako?"
"Ni denarja! A razumeš?! Ne gre-mo!!"
"Aja. Pol pa n'č. Se slišva."

Avto zdaj pelje počasi.
Katja misli namesto mene.
"Kaj zdej? A greste, a ne greste?"
"Aaa ... kaj ... hm, ja zgleda, da ne."
"Ja kaj se pa greste??"
"No, mogoče bo pa zdaj pozvonil in bomo ..."
"Kaaaj?! A s'ti normal'n? Zdej mam pa jest tega zadost!"
"Hmm ... ja ... sej ..."

Lepa reč. A se hecamo? Kaj pa zdaj? Ne bo treba do konca spakirat. Krasno. Ja, ampak vsa moja krama za plezanje je šla s kargo pošiljko v Katmandu. Sranje.
"Halo Andrej, kaj pa kargo?"
"Ja kaj? Nazaj ga bodo poslali!"
"Prav, se slišva."

Mater, pa res ne gremo.

"Halo Matic, ti si vizionar."
"... a?"
"Mi ne gremo. Očitno si ti vedel, da bo štorija podobna kot lani in si se namesto za Tibet odločil sa svoj cilj."
"Aja. Zakaj pa ne greste kam drugam?"
"A? O madona, na to pa nisem pomislil. Dobro se imejte."

"Halo Andrej, kaj pa če bi šli mi na kakšen cenejši hrib?"
"Ne. Jaz ne grem nikamor. Uroš gre z Maticem, Blaž mogoče tudi, ti se pa hitro odloči, ker sem letalske karte že preklical."
"Prav, se slišva."

Doma.
Lepa reč. Kaj je zdaj to? A naj grem zdaj kar nekam? Pa vso hrano smo poslali dol. Poklicat moram dobrotnike in jih obvestit...

"Mark, kaj je zdaj to?"
"Blaž, pojma nimam."
"A misliš ti it kam drugam?"
"Ne vem še. Zdej mozgam. Te pokličem nazaj."

Ob 13:25.
"Jaz ne grem nikamor."
"Ja, Blaž. Tud jaz ne morem tko na hit pa na silo preklopit glave. Doma bom."
"Saj ... dej poklič Uroša za kargo."

"Uroš, kaj je zdej? A lahko pošlješ našo kramo nazaj?"
"Ja, jest grem z Maticem. Nimam cajta zdej nakladat. Kej tacga lohk p'rčakuješ od petnajstletnikov. Tole pa ... Zdej mam še ful opravkov. Pošl mi en mejl da se bom spomnu za kargo."
"Prav. Srečno, če se ne slišva več."

Četrtek dopoldne.
Doma. Mnogo klicev.
"Ti, a res ne greste?"
" Ja, tko kaže. A me ti zajebavaš?"
"Ne, ne, sam ne morem verjet, d' se kej tacga res lohk zgudi."
"Hvala ... se slišva."

Mat'r smo mobil'n.

Zvečer...
Na sestanku alpinističnega odseka.
Načelnik AO: "No, najprej vroča tema. Kot vidim je Mark še zmeraj doma. A kdo kaj ve kako je s tem?"
Načelnik KOTG, tudi član AO: " Ja preprosto. Ni denarja. Če hočeš velik in dober avto, moraš imeti tudi denar zanj. Tako je to. Enostavno. Privošči si le toliko kot si lahko..."
Mark, tudi član AO: "Razumem trud, obljube, premalo denarja ... ne razumem pa zakaj KOTG da razpis za člane, določi 2500 dolarjev soudeležbe, nato pa izbrani člani odprave izvedo za odpoved odprave manj kot dvajset ur pred nameravanim odhodom za dva meseca. Kot bi se menili za nedeljski izlet na Brano."
Načelnik KOTG: "KOTG ni bila organizator te odprave, obljub je bilo več kot prihodkov ..."
Član AO: "Ja, to je pa pol en kurac ..."

Hvala.
Pa še kaj poklič'te.
Kar na mobija.
Pa ne pozabit na javni razpis. Da bomo šli lahko na kavico.

Marko Prezelj