Nuptse 2002

Nuptse je 7864 metrov visok nepalski vrh v neposredni soseščini himalajskih orjakov Everesta in Lotseja. Pravzaprav je gora okrog štiri kilometre dolg greben zahodno od Lotseja. Severna pobočja padajo v Zahodno globel kjer poteka običajni pristop na Everest, južna stena pa se staplja z južno steno Lotseja s katero tvori mogočno, prek šest kilometrov široko ostenje. Greben ima sedem samostojnih grebenskih vrhov od katerih je pet še nedotaknjenih.
Na glavni vrh vodita dve smeri. Prvi pristop so leta 1961 opravili Britanci (D. P. Davis in Šerpa Tashi). Za tiste čase so opravili zelo dober vzpon. S severa je na glavni vrh prišla še druga britanska odprava leta 1979 pod vodstvom D. Scotta.
Poleg glavnega vrha je več odprav prek različnih smeri doseglo še zahodni vrh - Nuptse W II. V južnem ostenju je bilo veliko poskusov, a nikomur razen prvopristopnikom ni uspelo izplezati na greben. Še največ poskusov je zavrnil južni steber in desni del stene kjer so poskušali Japonci in mednarodna odprava.
Ob vzponih na Nuptse z juga poleg stene same predstavlja glavni problem spremenljivo vreme in z njim povezane razmere v steni.

Letošnjo odpravo je organiziral Američan Steve House (v Sloveniji je ob koncu osemdesetih preživel leto dni in alpinistične izkušnje nabiral s štajerskimi alpinisti; govori Slovensko). V steno je želel že lani z Rolom Garibottijem in Markom Twightom a sta tadva odpovedala udeležbo. Zato je za novo sezono poiskal druge soplezalce. Povabil me je v navezo. Prvotno idejo dveh članov je kasneje razširil na štiri člane. Pridružila sta se še Kanadčan Barry Blanchard, Stevov dolgoletni prijatelj in soplezalec, ter Američan Stephen Koch s katerim sem plezal lani na Aljaski kjer sem srečal tudi Steva. Vsi se med sabo nismo poznali, skupaj smo se srečali kar v Kathmanduju kamor smo prileteli vsak zase.

Odpravo smo sestavljali:

Z nami je bila tudi žena Barryja Blancharda Catherine. Kuhal nam je kuhar Prakash. Prvič je prevzel vlogo odpravarskega kuharja in svoje delo dobro opravil. Nekajkrat je iz Chukunga prinesel zelenjavo in krompir.
Kljub temu, da strošek za zveznega oficirja ni majhen, smo bili kar zadovoljni, da ni prišel v bazo.

Nekaj pomislekov v zvezi z odhodom in organizacijo so povzročili neredi v Nepalu. Maoisti so politična skupina, ki z gverilskimi akcijami hoče uveljaviti svoje interese. S tem ustvarja tudi probleme, ki turistom ne slikajo dobrodošlega vtisa o Nepalu. Resnici na ljubo gre predvsem za notranji problem dežele, ki turistov do zdaj ni zadeval direktno.

Organizacijo odprave je v največji meri prevzel Steve House. Ostali člani smo pomagali kjer smo lahko najbolj koristili kar prek elektronske pošte in telefonov. Med nekaj agencijskimi ponudbami se je Steve odločil za agencijo Wilderness Experience s katero že vsa leta sodeluje PZS. S pomočjo agencije smo birokratska opravila hitro zaključili. Razumevanja s strani agencije smo bili deležni tudi ob depozitih za helikoptersko reševanje in smeti. Za reševalni depozit smo imeli kritje v depozitu za slovenske odprave katerega ima pri agenciji KOTG pri PZS. Poleg začasnega koriščenja depozita za helikoptersko reševanje nam je smo si lahko sposodili opremo iz slovenskega skladišča v Kathmanduju - šotore za bazo in nekaj sodov. Kanadski himalajski klub pa nam je posodil celotno opremo za kuhinjo in dva šotora.

Odprava je bila v celoti enostavno zamišljena ter tako tudi izvedena in financirana. Nekaj sredstev je Stevu uspelo pridobiti od Polarteca, razliko pa smo pokrili člani odprave v sorazmernih deležih. Tudi skupno opremo za plezanje smo prispevali v sorazmernih deležih. Glede na to, da nas ni bilo veliko, smo ves čas vsi sodelovali pri vseh opravilih, predvsem transportu. Čeprav se pred odpravo nismo poznali, smo se ves čas dobro razumeli, odločitve smo sprejemali skupaj glede na trenutne razmere, organizacija in vodenje odprave pa je bilo odlično.

Bazo smo postavili 5160 mmetrov visoko na zahodni moreni ledenika Lhotse-Nup od koder smo videli naravnost (in navzgor) v steno.

Resen problem plezanja na Nuptse z juga predstavlja aklimatizacija, ker razen stene same ni primernih aklimatizacijskih ciljev kjer bi lahko brez resnega plezanja razmeroma hitro dosegel višino sedem tisoč metrov. Zato smo se odločili za aklimatizacijo po Britanski smeri po kateri smo načrtovali tudi sestop. Presenečeni smo bili nad karakterjem smeri preplezani leta 1961 s fiksnimi vrvmi in osmimi višinskimi tabori. V spodnjem delu smer vijuga po dolgem razgibanem grebenu ovešenim z opastmi in sneženimi gobami kjer je bilo v slabih snežnih razmerah pridobivanje višine bolj zamudno kot smo si med aklimatizacijo želeli.

Vreme na odpravi je bilo slabo in nestanovitno. Od dvainštiridesetih dni v bazi samo dva dneva ni snežilo. V bazi nikoli ni zapadlo veliko snega (največ deset centimetrov), vendar je vsakodneven svež sneg za razmere v steni predstavljal resno nevšečnost (pršni plazovi). Poleg vsakodnevnega svežega snega je razmere v steni krojil še stalen močan veter.
Dolgotrajno čakanje na kratko obdobje za plezanje sprejemljivega vremena in razmer v steni ni spodbudno vplivalo na naše počutje. Ob povratku iz s kisikom bogate(jše)ga ozračja v Pangbocheju sva bila s Stevom zelo motivirana, po devetih dneh čakanja pa je ta motivacija nekoliko zgubila ostrino.

Večjih problemov s počutjem in zdravjem nismo imeli. Najbolj jo je skupil Stephen, kateremu je odlomljena opast poškodovala križno kolensko vez in je moral zato po zaključeni aklimatizaciji oditi domov.

Prek 2500 metrov visoko južno ostenje Nuptseja deluje zelo mogočno in je razdeljeno na tri dele. Levi del je še povsem nedotaknjen in predstavlja velik potencial za moderen pristop, osrednji del je bil do zdaj najbolj obiskan in zaradi razgibanosti ponuja relativno varnost tudi ob nekoliko slabšem vremenu, v desnem delu se pa tik pod vrh vleče dolga rampa kjer sta poskušali mednarodna in japonska odprava.
Levi in osrednji del ločuje dolg greben, ki se v steno priključi s Chukhung Tseja na jugu. Po tem grebenu je speljana Britanska smer. Greben je okrašen z velikimi ledenimi gobami in opastmi zaradi česar je napredovanje po grebenu dokaj zamudno. Nekaj kratkih odstavkov je tudi kombiniranih. Skala v spodnjem delu je pretežno siv granit solidne kvalitete, v zgornjem delu pa je plastovita črna kamnina slabše kvalitete.

Prvotno idejo o hitrem prvenstvenem vzponu v enem zamahu ("single push") smo zaradi razmer in karakterja smeri opustili in ostali pri alpskem stilu, ki je nudil možnost dokaj varnega in zanesljivega napredovanja v zamišljeni smeri. Steno in prehode v njej smo si dobro ogledali z večih zornih kotov, vendar je pogosto sneženje nekoliko prikrilo dober pogled na sprejemljive prehode v zgornjem delu. Idejo vzpona po osrednjem južnem stebru je že takoj po prihodu v bazo nadomestila ideja vspona po stebru levo od markantnega južnega stebra. Smer po osrednjem stebru je logična, a zahteva več časa in opreme za plezanje, ker je že na videz več plezanja po skali, pa tudi opisi poskusov v stebru so bili zgovoren dokaz, da je tam plezanje bolj počasno.

V steno smo odšli trije z majhnim šotorčkom za dva, dvema spalnima vrečama, dvema kuhalnikoma, osmimi plinskimi bombicami, hrano za pet dni in vso plezalno opremo za kombinirano plezanje (led, skala).

Dostop do stene je bil hiter in enostaven, iz baze le dobro uro. V vstopnem žlebu nismo varovali, ker so bile v zgodnem jutru razmere zelo dobre in smo lahko varno in hitro napredovali. Dobro počutje in ugodne razmere so nas gnale naprej. Ob dosegu prvih skal smo začeli varovati in tako plezali vse do roba "netopirja" - skalne formacije sredi ledišča v obliki netopirja.

Prvi dan je bilo plezanje izrazito kombinirano, po skalah je bil suh sneg, katerega je bilo treba odstraniti. Kasneje se je otoplilo, sneg se je ojužil, prek skal in ledu se je cedila voda zato plezanje ni steklo. Popoldne je snežilo. Usipali so se plazovi in nas prepričali v bivak na razu pod snežiščem. Precej časa smo porabili, da smo skopali dovolj veliko poličko za šotor.
Drugi dan razmere še vedno niso dopuščale hitrega napredovanja. Na strmem snežišču se je sneg lepil na dereze. Smer smo priključili na Britansko smer, po njej nadaljevali in postavili bivak na mestu kjer se je snežen raz združil s pobočjem.
Tretji dan so bile razmere nekoliko boljše. Sneg se je prediral v glavnem do gležnjev, veter pa ni bil močan. Ob drugi uri popoldne smo dosegli primerno mesto za bivak na višini 7200 metrov. Ker smo bili v delnem zavetju manjšega seraka in je še sijalo sonce, smo se odločili, da bomo tam postavili bivak, posušili opremo, se napili in naslednji dan plezali proti vrhu. Za hitrejši začetek plezanja sva s Stevom popoldne splezala še sto metrov više in si ogledala razmere ter možnost prehodov. Kazalo je kar dobro.
Četrti dan je bilo vreme zelo slabo - sneženje in močan veter. Zato smo cel dan preždeli v šotoru.
Zjutraj petega dne sprva ni snežilo, vendar je močan veter nosil sneg prek stene, jutranji oblaki, ki so se dvigali iz doline pa tudi niso obetali nič dobraga. Odšel sem po plezalni vrvi, ki sva jih s Stevom pustila sto metrov više, potem pa smo v močnem vetru sprejeli odločitev o sestopu do Britanske smeri po kateri smo v slabem vremenu nadaljevali vse do baze. Opravili smo nekaj spustov po vrvi, večino pa plezali navzdol.

Bazo smo zapustili drugi dan po sestopu. Glede na okoliščine si še enega poskusa v steni nismo mogli privoščiti. Razmere med vzponom so bile precej daleč od ugodnih za plezanje, kakšnih očitnih napak ali zmotnih odločitev nismo naredili, plezanje je bilo zanimivo in ne prav enostavno zato nas ni žalostilo, da vrha nismo dosegli. Z malce vremenske sreče bi bil povsem dosegljiv. Morda kdaj drugič?

Kronologija moje aktivnosti v času odprave

Slike z odprave