|
Šrauf. Kaj je to?
V tehniki je to valj s spiralnim navojem na površini. Vijak.
V slovenskem alpinizmu pa je to izjemen človek. Stane Belak.
Vzdevek je v alpinistično druščino prinesel iz šolskih let, iz časa, ko je s
sošolci z litostrojske šole pogosto zahajal v gore. Na Vršiču je delal domačo
nalogo, tehniško risbo vijaka, in sošolcem vztrajno bentil o njem, pa so mu
nadeli ime, katerega se sam nikoli ni otepal. Mislim, da se je kar nekako podalo
njegovemu karakterju. Ob pregledu njegove neumorne aktivnosti, povezane z
gorami, lahko rečemo, da ni bil le »šrauf«, pač pa cela »mašina«.
Šrauf je bil izjemna, močna osebnost. Vzornik, občudovanec in učitelj, iskalec
in generator idej. Tak je v alpinizmu kot vodja premikal meje možnega, odrival
predsodke ter izžareval neizmerno željo po uspehu, s katero je vlekel mnoge za
seboj. Odigral je eno pomembnejših vlog na slovenski alpinistični sceni v
zadnjem obdobju.
S Šraufovo generacijo je slovenski alpinizem ujel stik s svetom. Težko pa je
reči, kateri generaciji je pripadal, saj je prek trideset let brez premora
aktivno vztrajal v alpinizmu. Po tej plati mu ni para. Količina vzponov in
odprav, ki jih je opravil, je osupljiva. Koliko je šele zgodb in neuresničenih
idej. Verjetno se tukaj skriva eden od razlogov, da je drobec tega postavljen na
svetlo šele zdaj, ko je ta človek dejanj nehal »nastopati«, kot bi se sam
izrazil.
Avgusta leta ‘62 ga je alpinistični odsek planinskega društva Ljubljana
Matica, katerega član je postal dve leti prej, poslal na desetdnevni plezalni
tečaj za začetnike v Vrata. Tja se je pripeljal s kolesom. Vodja tečaja, Marjan
Keršič-Belač, ga je prvo jutro po pregledu udeležencev napotil domov, ker je
imel na sebi le kratke hlače. Jadrno je pognal pedala do Ljubljane in se že
popoldne vrnil na tečaj v popolni opravi. Svojim »sotrpinom« se je predstavil:
»Jaz sem Šrauf z Matice.« Že na tečaju je poleg navdušenja za plezanje pokazal
tudi izredno intuicijo in občutek za orientacijo.
V času alpinističnega pripravništva je tudi po današnjih merilih izredno hitro
napredoval. Prvi dve leti je največ plezal z Janezom Zorkom, s katerim sta
ponovila večino pomembnejših klasik v naših stenah. Njegova prva pot v
alpinistično Meko, Chamonix, je bila odprava v pravem pomenu besede. Po komaj
triletnem plezalskem stažu sta avgusta ‘65 s soplezalcem Branetom Pretnarjem
vsak s svojim motorjem odšla plezat v te slovite gore. Številne težave na poti
skozi Italijo je Šrauf reševal z značilno trmo in vztrajnostjo. Oboje je kasneje
postalo njegov zaščitni znak.
Na domači carini so jima pobrali devize, med štiridnevno potjo pa sta morala
večkrat popravljati moped oziroma »gare«, kot ga je sam imenoval, kadar je imel
z njim težave. Zgodilo se je, da sta, vajena pogostega »šraufanja«, motor enkrat
vneto razstavila in sestavila, preden sta končno pogledala še v rezervoar - pa
nista imela kaj videti.
Preplezala sta nekaj smeri v zanju novi kamnini - granitu, prečila Jorassese in
skupaj z drugimi tam prisotnimi Slovenci sodelovala pri reševanju Borisa Grudna
in Tineta Miheliča iz Druja. Šrauf je v svojem dnevniku slikovito zaključil
opisovanje reševalne akcije: »Spektakel je za nami in vse se je srečno končalo,
čeprav sem že mislil, da nas bo šlo domov nekaj manj. Časopisi so dvignili pravi
pomp ob dogodkih. Vse kaj drugače pojmujejo alpinizem v Franciji kot pa pri nas,
kjer le zanikrni fuzbal nekaj velja.«
Po enem mesecu sta za silo potešila svojo plezalsko strast. Skozi Švico in
Avstrijo sta se vračala domov. Tri dni ju je pral dež, ki se je zadnji dan
»spremenil v potop«, in poleg neizogibnih težav z »garami« Šraufa pripeljal na
»rob živčnega zloma«, kot je sam zapisal v dnevnik. Tik pred mejo je bil
prisiljen prespati na kupu peska v jarku ob cesti.
Enomesečno potovanje je v dnevniku zaključil z besedami: »Končana je moja
največja avantura in vse življenje jo bom pomnil do najmanjših podrobnosti.
Hribov in vsega pa imam za lep čas dovolj.« Seveda je bil ta »lep čas« kratek.
Že po dveh tednih je šel, spet v dežju, v Julijce.
Nemirni duh ga je gnal skozi celo življenje, polno doživetij, ki jih je verjetno
potreboval enako kot neprestano samopotrjevanje. Nemogoče je pokukati v ozadje
njegovih dejanj v gorah. V nekem intervjuju je povedal: "Zame je dejanje samo,
zgodba, vredna več kot pa preplezana smer. Vleče me pustolovščina, ki ti jo nudi
smer, ko moraš dati vse od sebe, še in še energije. Nikoli ne bom pozabil
Frdamanih polic in Schinkove smeri, ko sva z Marjonom plezala v obupnih
razmerah."
Prav tako je težko oceniti, kolikokrat se je prav zaradi svoje trme in
energičnega značaja spravil v situacije, iz katerih se je moral kasneje
reševati.
S svojim, pogosto precej »bojno« naravnanim govorom in k sreči tudi pisanjem, je
znal slikovito predstaviti svoja doživetja. Redko se je predajal čustvenim ali
romantičnim izpovedim. Sočen besednjak, ki ga je uporabljal za opisovanje
dramatičnih trenutkov je bil lasten le njemu. Kadar v svojem dnevniku opisuje
lep dan, to opravi v dveh, mogoče treh stavkih, trenutke, ko se pojavijo težave,
pa opiše obširno z izbranimi pridevniki in včasih kar preveč trdimi izrazi.
Prva odprava je bila šele začetek pravih avantur in hkrati popoln preizkus
vseh lastnosti Šraufove zaščitne znamke. Postal je gonilo slovenskega
ekstremnega zimskega alpinizma. Krono njegovih zimskih vzponov predstavlja brez
dvoma »Čopov steber«, kjer je zakoličil svoj sloves borca v prvih vrstah. Celega
četrt stoletja je obračal liste zgodovine in brez taktiziranja potrjeval rek:
»Tam, kjer se Šrauf ne pregrize, se ne pride.«
Poleti leta ’69 je v gorah nad Chamonixom opravil nekaj izrednih vzponov, ki so
takrat sodili med najtežje. Še danes, z veliko boljšo opremo, se jih moramo
spoštljivo lotiti. Vzponi v Alpah in pri nas pozimi so Šraufu pomenili odskočno
desko in pripravo za bogato himalajsko obdobje.
V naslednjih dveh desetletjih se je priključil zelo uspešnemu moštvenemu delu na
odpravah. Nacionalni ponos, ki ga je Šrauf pogosto poudarjal, je pomagal
uresničevati idejo o osvojitvi vrhov vseh osemtisočakov.
Po dveh odpravah v Hindukuš je na Kangbachnu kot prvi član odprave dosegel vrh.
Le leto kasneje, leta '75, pa kot prvi Slovenec vrh osemtisočaka. In to kako?
Prek strme južne stene, ki je takrat predstavljala kakovostni vrh v Himalaji in
popoln stik s svetovnimi alpinističnimi trendi. Sledil je vrhunec velikih
kolektivnih odprav - Everest, na katerega se je 39-leten povzpel po devet
kilometrov dolgem zahodnem grebenu. Med sestopom si je z bivakom na višini 8300
metrov dokončno utrdil sloves nepopustljivega borca.
Pričakovali bi, da se bo brez slabe vesti počasi »ohladil«, vendar je že dve
leti zatem smelo organiziral odpravo v južno steno Dhaulagirija. Ideja sama in
način, s katerim jo je hotel uresničiti, sta že skorajda prehitevali čas. Kljub
temu da je bil najstarejši član majhne ekipe, je z nepopisno voljo vodil navezo
treh skozi kalvarijo brez primere v zgodovini slovenskega alpinizma. »Daula«,
kot je Šrauf klical goro neporavnanih računov, mu je zagotovo pustila neizbrisno
sled tudi v podzavesti. Račun z vrhom je hotel poravnati kasneje še trikrat,
vendar mu ni uspelo. Zanimivo je, da si nikoli ni skušal olajšati dela. Prej
nasprotno. Najprej je poskusil s prvo mini odpravo dveh članov, nato s
prvenstveno smerjo v vzhodni steni in nazadnje s prvo zimsko odpravo. Dhaulagiri
bo za Slovence ostal Šraufova gora, čeprav ni nikoli stopil na njeno teme.
Obdobju obleganja Dhaulagirija sta sledili odpravi na K2 in Shisha Pangmo, dva
osemtisočaka izven njemu ljubega Nepala, kateremu je v odpravarskem smislu
zapisal svojo dušo.
Tudi ob edini resni gorski poškodbi v severni steni Triglava pozimi leta ‘92, ko
se je prvič zgodilo, da je trpežen material, iz katerega je bil Šrauf narejen,
popustil pod njegovo neuklonljivo voljo, je dokazal njegov zdaj že pregovorni
značaj. Z zdrobljenim gležnjem je ob pomoči prijatelja sam sestopil v dolino.
Obetali so mu »bergle do konca dni, plezanje pa le še iz knjig in fotografij«.
Šrauf ne bi bil Šrauf, če ne bi po dveletnem okrevanju kot prerojen, z
najstniško navdušenostjo za nove ideje, izpeljal še Ganesh in izvidnico v malo
znani zahodni del Nepala.
Mladostni žar in zagnanost ga nikoli nista zapustila, čeprav ni vedno uspel
doseči vseh zastavljenih himalajskih ciljev. Energija, katero je prek trideset
let vlagal v alpinizem, še ni zbledela. Celo nasprotno, pomen in veljavo
nekaterih njegovih dejanj lahko skozi prizmo časa dobro ovrednotimo šele sedaj.
Alpinizem je jemal zelo resno in se tako tudi loteval najresnejših tur. Vse
je hotel organizirati, urediti in analizirati do najmanjše podrobnosti, svoje
številne zamisli pa je dosledno uresničeval brez odstopanj. Po sproščeni
»vajeniški« dobi je med prvimi začel načrtno trenirati. S kolesom se je nekaj
časa vozil v službo v Ljubljano in pozornost posvečal tudi prehrani.
Impresiven spisek njegovih vzponov, odprav in drugega dela, povezanega z
gorništvom, nam sam po sebi postavlja vprašanje, ali je sploh uspel početi še
kaj drugega. Zagotovo! A očitno je, da je vse svoje aktivnosti usmerjal h goram.
Bil je gorski vodnik in v tej vlogi je preplezal celo severno steno Eigerja,
reševalec, inštruktor alpinizma, učitelj smučanja, načelnik alpinističnega
odseka in komisije za alpinizem, vodja ter odličen fotograf. Svoje znanje in
izkušnje je avtoritativno in neposredno prenašal na nas »mucke«. Kdor je bil v
njegovi navezi je takoj občutil njegov očetovski odnos do soplezalcev. Poročen,
oče dveh hčera, je s svojimi rokami, z ogromno truda ter s pomočjo gorniških
prijateljev zgradil hišo. Pogosto je k avtu, s katerim se je odpeljal do vznožja
gora, pripel prikolico in nanjo po končani turi naložil kamenje, ki ga je
kasneje porabil pri gradnji.
Nikakor ne moremo mimo Šraufu svojskega načina govora s pestrim besednjakom
in mimiko, ki je dajala vtis, da se je popolnoma poistovetil s povedanim. Često
smo ga zbadali, da »naklada«, vendar je glasno potrdil vse, kar je sočno povedal
in pogosto iz drobnih dejstev razvil krasno zgodbo. Vsiljuje se mi misel, da so
mu gore v svoji navidezni večnosti na nek način predstavljale oder. Ko je
zaključil kakšno od svojih neštetih zgodb, je rad rekel: "Tam smo pa dob'r
nastopal". Poln vtisov in domislic je večkrat povedal isto prigodo z različnimi
»ocvirki«.
Umetelno sestavljanje izvirnih kletvic v neskončno preklinjanje pa je bilo
njegov najbolj prepoznaven zaščitni znak in hkrati ventil, skozi katerega je
sproščal svojo jezo, nezadovoljstvo ali zgolj odvečno energijo.
Iz potrebe po izražanju je tudi pesnil. Pesniško žilico je razvijal predvsem v
kvantarski poeziji. Ena njegovih »kosmatih« domislic dela družbo pesmim bolj
znanih avtorjev v antologiji slovenske pornografske poezije. Sočne rime je
zložil celo svoji gori, Dhaulagiriju. Stihi so se mu porodili med plezanjem
Velikega grebena v Kamniških Alpah 16. januarja 1988.
Šraufova elegija!
Oj preljubi Daulagiri, nikar me več ne buzeriri!
Se ne sekiram več posebno, če nisem zlezel te osebno,
saj na višini osemtaužent, človek se mora vse zagravžat.
Njegov unikaten značaj lepo opišeta dve kratki prigodi iz knjige Nejca
Zaplotnika.
Šrauf se žene za Marjonom, pa ga ne more dohajati: "Počasi Marjonček! Ne divjaj!
Potem boš pa ves izčrpan prišel na sedlo in ne boš za nobeno delo več."
Toda tako Šrauf kakor vsi vemo, da bo Marjon vedno pripravljen za delo in da
sedajle hiti samo zato, da bi jezil Šraufa, ki ga že malo daje starostna sapa.
Rad imam Šraufka, še posebej zato, ker je tako odkrit. Vedno butne naravnost in
vedno je prepričan da ima prav, čeprav se njegova še tako trdna prepričanja
počasi popolnoma spremenijo. Vse življenje se je pripravljen učiti, toda nikdar
mu ne reci tega, ker je prepričan, da vse zna. Takole smo zbrani sami čudni
patroni in prav umetnost je, kako lepa harmonija vlada med nami tudi še potem,
ko smo že doma in je vse končano, čeprav tega v našem do obisti zaosternem
žargonu ni nikdar čutiti. Na zunaj ni čutiti, da se imiamo kaj prida radi in da
se na smrt razveselimo drug drugega, kadarkoli se srečamo, pa čeprav takrat
rečeš: "Daj, daj! Pojdi vendar že nekam ..., nikjer ni več miru pred teboj!"
In oba se režita na vsa usta in oba vesta, da sta rekla: "O, pozdravljen! Kako
dolgo te že nisem videl! Kar razjokal se bom od veselja!"
........
Vampirček (kuhinjski pomočnik) si obriše svoj večno smrkav nos v dlan, se
popraska po riti, z isto roko olušči krompir v oblicah in ga ponudi Šraufu.
Tedaj je eksplodirala atomska bomba v baznem taboru na ledeniku Kumbu in
Vampirček se ima samo neizmerni sreči in dobrim bogovom zahvaliti, da je
preživel. Šrauf se je namreč zaprisegel, da bo naučil higiene cel Nepal, uvedel
robčke, brisače, milo in podobno nepotrebno navlako v vse šerpovske hiše,
obrisal nosove vsem bodočim snežnim tigrom, ki bosi in napol goli tekajo po
snežnih krpah in se igrajo okrog svojih vasic. Mogoče mu bo nekoč, čez nekaj
stoletij, uspelo, kajti Šrauf je do samospozabe trmast in delaven, toda
Vampirčka ne bo prevzgojil nikdar. Čez tisoč let se bo še vedno praskal, obiral,
čohal, in smrkal in za nagrado, ker je tako ljubko umazan pacek, pa še nekoliko
božji povrhu, mu podarim lepe Cabrove gojzarje, da bo skril svoje dolge črne
nohte pod bleščeče usnje.
Take in podobne eksplozije je Šrauf uprizarjal vedno in povsod.
Previdnost, prepletena z izkušnjami, ga je, samozavestnega in pogosto
trmastega kot je znal biti le on, pripeljala do konca, ki mu je bilo zaradi
Šraufovega samoohranitvenega čuta sprva težko verjeti. Ironija usode je hotela,
da ga je pokopal plaz pod Mojstrovko, v bližini Vršiča, kjer je na začetku svoje
gorniške poti dobil ime, ki bo ostalo.
Eno so zgodbe, kot jih je skozi besede naslikal on sam, drugo pa so »zgodbe«,
ki jih je on resnično živel. Nam, ki smo imeli to srečo, da smo odigrali kakšno
vlogo v njegovih »dramah«, je skoznje pustil drobec sebe in svoje neizmerne
energije.
Kako VELIKI so bili zanj v resnici posamezni dnevi, ne moremo vedeti. Sicer pa
je bolj kot to pomembno nekaj drugega. Šrauf je bil zares izjemna, VELIKA
osebnost. Legenda in neke vrste pojem obenem. Tudi zato, ker si kljub obilici
zgledno urejenih zapiskov nikoli ni vzel časa za svojo knjigo, ki je zdaj pred
nami. Bi mu bila všeč?
Marko Prezelj |
