 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Spantik 2000 |
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Spantik je 7027 metrov visoka gora v zahodnem delu Karakoruma (Pakistan). Prvi vzpon na vrh je uspel nemški odpravi pod vodstvom R. Sanderja leta 1955 z ledenika Chogolungma kjer poteka t.i. normalni vzpon na vrh. Mi smo si za vzpon izbrali nasprotno stran gore z ledenika Barpu od koder je bil do našega prihoda opravljen en uspešen britanski vzpon leta 1987 in en neuspešen poskus japonske odprave. Odpravo v pogorje Karakoruma je organizirala FFME (francoska alpinistična zveza), ki je lansko jesen plačala takso za vrh. Sprva so načrtovali francosko ekipo, ko pa se je pokazalo, da interes med francoskimi alpinisti ni zadosten, sta glavna organizatorja odprave Manu Pellissier in Manu Guy iskala interesente za vzpon na Spantik med prijatelji izven Francije. Sam sem se resno začel zanimati za to goro leta 1991 po vzponu na Kanch, ko sem v Kathmanduju opazil in kupil knjigo "Elusive summits" Victorja Saundersa v kateri je med drugim opisana odprava na to goro, platnice pa krasi fotografija osrednjega Spantikovega stebra. Mikaven cilj je počival v mojem "albumu želja" vse do letošnjega januarja. Na srečanju alpinistov ob podelitvi "Zlatega cepina" sem govoril z Manujem Pellissiejem, ki me je povabil na odpravo. Povabilo je bilo sila mamljivo glede na to, da sem cilj že dobro poznal in je organizacija že stekla - predvsem birokratski del. Poleg Saundersove, sem prebral tudi Fowlerjevo knjigo o njunem vzponu prek osrednjega stebra leta 1987. Kljub temu odločitev za udeležbo ni bila lahka, saj se je le mesec pred odhodom rodil moj drugi sin. Sedem člansko odpravo smo sestavljali:
V bazi sta nam stregla še kuhar in kuharski pomočnik. Arogantni zvezni oficir pa je že drugi dan zapustil bazni tabor. V času 3. mednarodnega zimskega srečanja alpinistov februarja v Chamonixu smo imeli edini skupni sestanek pred odpravo. Dogovorili smo se o osnovnih organizacijskih zadolžitvah posameznikov in fiksirali časovni potek odprave. Erik je priskrbel osnovno tehnično opremo (vponke, klini .) Francoza vrvi in šotore, posebno (zatiči, metulji .) in osebno opremo (cepini, dereze, obleka, bivak oprema .) pa si je moral priskrbeti vsak sam. Kasneje smo med sabo komunicirali le še prek telefona in elektronske pošte. Letalske karte smo si urejali posamezno, zato smo se spet srečali šele v Islamabadu, s Fracozoma šele v bazi. Organizacijsko podporo v Pakistanu smo zaupali agenciji "North Pakistan treks, tours and expeditions", ki nam je za sprejemljivo ceno ponudila ter tudi opravila dobro organizacijo in oskrbo (nastanitev, transport, prehrana .). Izkazalo se je, da je bila odprava dobro organizirana glede na pestro mednarodno druščino različnih karakterjev in nazorov. Strošek na posameznika je bil zaradi pestrosti članstva in manj običajnega načina organizacije verjetno nekoliko višji kot bi bil v primeru skupne organizacije, vendar smo imeli člani razmeroma malo birokratskega dela in skrbi z birokratskimi opravili. Francoza sta glede na svoje izkušnje dobro opravila večino manj prijetnih organizacijskih opravil pred začetkom odprave. Med samo odpravo smo glavne odločitve sprejemali skupaj v skladu z dogovori pred odpravo in trenutnim stanjem (razmere, vreme .). Vse stroške razen takse za vrh (1500 USD) in kargo transporta (približno 250 kilogramov) opreme v Pakistan smo si razdelili. Okvirni stroški na posameznika so na koncu znašali približno 4000 USD na posameznika (od doma do doma). Francoza sta v Islamabad prispela teden dni pred nami in uredila vsa birokratska opravila na ministrstvu, plačala pristojbine (helikopterski in smetarski depozit, carina, oprema in plača zvezniku .) ter se dogovorila z zveznim oficirjem, da nas pet počaka. Z vso opremo in hrano sta odšla proti baznem taboru kar je naš pristop precej olajšalo, saj smo imeli nosčev malo, pa tudi težav in zapletov z njimi je bilo zaradi "predhodnice" manj. Za nošnjo od konca ceste (Hopar) do baze smo morali plačati devet etap, čeprav smo hodili le dva dni, predhodnica pa tri. Nosači v tem predelu nosijo največ 25 kilogramov, treba jih je zavarovati, na tri nosače pa je treba plačati enega nosača, ki nosi hrano in opremo za vse štiri. Ker so nošnjo opravljale tri islamske družine iz Hoparja, je bilo treba na dostopu vsaki zagotoviti po eno kozo za hrano. Bazo smo s pomočjo "predhodnice" dosegli izredno hitro, že peti dan po odhodu od doma. Bazni tabor je bil na moreni ob ledeniku 4550 metrov visoko od koder smo imeli dober pogled na goro. Aklimatizacijskih ciljev v okolici ni bilo veliko zato smo Attila, Manuja in jaz zadnjo aklimatizacijo opravili na razu do višine 6200 metrov kjer smo planirali sestop. Dodatna korist te aklimatizacije je bila v spoznavanju razmer na sestopni smeri. Erik je zaradi zdravstvenih težav po treh dneh v bazi, še pred aklimatizacijo, zaključil odpravo in odšel domov. S tem je bazo zapustil glavni informator o dogajanju na odpravi kar je ugasnilo tudi ažurno poročanje predvsem na internet, ker nihče od ostalih članov ni imel energije in interesa za to delo. V baznem taboru se je po aklimatizaciji izkazalo, da so naše ambicije na gori, povezane z osnovnim pojmovanjem alpinizma, različne. Rusa sta prepričano vztrajala pri svoji ideji vzpona z visečo posteljo, ki je res nudila dokaj udobno zavetje in prostor za spanje, a je predstavljela precejšne breme v smislu teže in časa potrebnega za tovorjenje, postavljanje in podiranje. Ostali štirje smo bili trdni v prepričanju, da je smiselno poskusiti najprej v pravem alpskem stilu z minimalno opremo, ki omogoča hitro napredovanje. Načrtovali smo prvenstven vzpon ali varianto v osrednjem stebru, kjer sta edino smer začrtala Britanca Fowler in Saunders pred trinajstimi leti. Vreme je bilo ves čas odprave dokaj slabo in nestanovitno razen prva dva dneva vzpona, ko je bilo jasno. V začetku je v bazi vsak dan zapadlo nekaj centimetrov snega, po aklimatizaciji celo prek 60 centimetrov, kar je ves čas krojilo tudi razmere za plezanje. Prvotni načrt prvenstvene variante vsaj v zgornjem delu se je zaradi slabih razmer (suh sneg na skalnih odstavkih, plazovi) za nas štiri počasi odmikal. Območje britanske smeri, ki poteka po najbolj logičnih prehodih v stebru je v danih razmerah postalo za hiter alpski vzpon najbolj zanimivo. Natančnega opisa smeri nismo imeli, vendar smo iz opisa najbolj markantnih razčlemb in opazovanja stene v različnih svetlobnih pogojih lahko razbrali generalen potek smeri. Rusa sta sprva načrtovala prvenstveno smer prek celotnega stebra, vendar smo po obdobju res slabega vremena in po zaključeni aklimatizaciji vsi vstopili skupaj v Britansko smer, ki poteka v spodnjem delu pretežno po sneženem razu, nato pa nadaljuje prek markantnega skalnega stebra. Skupna višina stene je prek 2000 metrov, nato pa je do samega vrha še približno 300 višinskih in prek 2500 dolžinskih metrov po ledeniškem platoju. Spodnjih tisoč metrov do seraka, ki sta ga Britanca imenovala "Viseč ledenik" smo preplezali v osmih urah in ob seraku postavili dva šotorčka. Presenetilo nas je, da sta Rusa za spodnji del kjer smo mi štirje utrdili gaz, porabila dan in pol. Ker je bilo vreme kljub enodnevnemu čakanju na seraku slabo (sneženje, plazovi, veter .), smo se tretji dan odločili za sestop v bazo, Rusa pa sta v skladu s svojim razmišljanjem in načinom napredovanja vztrajala v svoji smeri, katero sta začela nekoliko levo od Britanske. Po dveh dneh počitka in čakanja na stabilno vreme smo zelo motivirani ponovno vstopili in v šestih urah dosegli serak. Z Manujem Pellissiejem sva izkoristila sončno popoldne ter preplezala še vstopno ledišče in dva raztežaja skalnega stebra, da smo spoznali razmere v skalnem delu. Kamnina v "Zlatem stebru" je marmor, pogosto grobo kristaliničen in slabe trdnosti. Pogosto za večjo kompaktnost skrbi led v večjih razčlembah. Dobrega varovanja ni možno nameščati pogosto, v glavnem pa smo uporabljali zatiče in metulje. V zgornjem stebru je plezanje kombinirano v pravem pomenu besede. Veliko je plezanja z zatikanjem cepinov v skalne razčlembe. Britanca sta zgornjih 1000 metrov primerjala z "Walkerjevim stebrom" v Gr. Jorassess. Nam se je primerjava zdela kar pravšnja poleg njune povprečne škotske ocene pete težavnostne stopnje saj so bile tehnične težave v glavnem med četrto in šesto stopnjo. Britanca sta nekaj odstavkov preplezala tehnično, nam pa je celo smer uspelo preplezati povsem prosto, dvakrat verjetno po bolj direktni varianti kot prva plezalca. Med plezanjem v zgornjem delu nismo našli nobenih sledi Fowlerja in Saundersa - razen osemdeset metrov preperele in v led okovane mornarske vrvi na začetku skalnega stebra ter nekaj klinov za spust v spodnjem, strmem, delu smeri. Meni osebno so zelo prav prišle izkušnje, ki sem jih pridobil lansko zimo med plezanjem na Škotskem, ker je bilo plezanje v stebru zelo podobno tistemu na Škotskem. V počeh je bil večinoma led, po skalah in večjih ledenih površinah pa sneg , pogosto predelan v "sladkorno sipo", ki ni nudila opore. Plezali smo tako, da je prvi plezal brez nahrbtnika, drugi je nato čim hitreje prinesel do prvega preostalo opremo in drugo plezalno vrv. Medtem, ko je prvi plezal naslednji raztežaj, je tretji na stojišče prinesel še pomožno vrv s katero je potem ob pomoči četrtega, ki je žimaril in čistil raztežaj, na stojišče potegnil nahrbtnik prvega v navezi. V vodstvu smo se menjavali mi trije z Manujema, Atila pa je ves čas žimaril in pomagal pri vlečenju nahrbtnika. V spodnjem delu, do seraka, smo varovali tri raztežaje, ostalo smo plezali nenavezani. V zgornjem stebru pa smo preplezali 26 raztežajev dolgih od 45 do 50 metrov. Drugi bivak smo imeli na vrhu spodnjih kaminov kjer nam je uspelo skopati dve ozki polici za šotorčka. Nad "visečim blokom" smo plezali prek neizrazite razčlembe v skalni pregradi. Britanca sta tukaj plezala po sneženi rampi do katere sta prišla prek krušljivega raztežaja preplezanega s tehničnim plezanjem, kot sta opisala v knjigi. Gladke izstopne police, prekrite z nepredelanim snegom so od nas terjale več časa kot smo sprva pričakovali, zato smo bili prisiljeni v neudoben bivak dva raztežaja pod robom stene. Bivakirali smo vsak zase s čevlji na nogah viseč v spalnih vrečah. K sreči je popoldansko naletavanje snega ponoči ponehalo. Četrti dan vzpona smo preplezali še izstopni kot pod serakom, ki je bil manj viseč kot je videti na fotografiji Britancev, ter še raztežaj v ledu, da smo dosegli plato nad serakom. Sledilo je gaženje do kolen po občasno kložastem pobočju do mesta kjer se je vršno pobočje pričelo nagibati tudi v smeri sestopa. Tam smo odložili nahrbtnike in še dve uri gazili do vrha, ki smo ga dosegli okrog dveh popoldne. Po povratku do nahrbtnikov smo med razpokami in seraki gazili prek platoja nad serakom vrh stene ter v megli in občasnem sneženju iskali sestop. Popoldne smo se psihično utrujeni od iskanja prehodov med razpokami in seraki, ko smo uspeli najti prehod na sestopni raz, odločili, da še enkrat bivakiramo. Dopoldne petega dne smo v jasnem a vetrovnem vremenu po sestopnem razu opravili sedem spustov ob vrvi na lednih vijakih, sestopili na ledenik in ob dveh popoldne dosegli bazni tabor. Rusa sta plezala na dokaj svojski način. Prek spodnjega dela britanske smeri, do "visečega ledenika" kjer smo mi štirje v osmih urah napravili gaz po strmem grebenu sta prišla v dnevu in pol, v stebru sta devetkrat prespala v "postelji" in nato še dvakrat na sestopu, kljub široki gazi na nepreglednem terenu in opremljenih sidriščih za spuste ob vrvi na razu. Res, da sta se precej obtežila in sta nekaj časa plezala tudi v slabem vremenu, vendar to ne more zasenčiti dejstva, da sta na turi kar trinajstkrat bivakirala, mi pa štirikrat. V bazo sta prišla dan po tem, ko so nosači odnesli tovore v dolino (kot je bilo dogovorjeno na začetku). Dejstvo je, da je bil njun pristop in dojemanje vzpona povsem drugačen od našega. Kuhar in pomočnik sta odlično opravila svoje delo. Kuhar je iz doline v bazo dvakrat prinesel nekaj sveže zelenjave, jajca in celo češnje. V bazo so prignali in zaklali tudi dve kozi, ki sta predstavljali pomemben del našega jedilnika. Sprva smo imeli ob popoldnevih v bazi tekočo vodo, po sneženju pa smo vodo dobili s topljenjem snega. Odprava v celoti mi je pustila zelo pozitiven vtis kljub dejstvu, da smo jo sestavljali ljudje različnih nacionalnosti in mišljenj, ter da je bila organizirana nekako "na daljavo". Izkušnje, ki sem jih dobil so enkratne tako kot vreme in razmere, ki so nas spremljale na poti in med vzponom. Imeli smo tudi veliko sreče, da je bilo (v nasprotju z večino časa) vreme prva dva dni vzpona dobro in stabilno. Večjih težav z zdravjem nismo imeli razen Erika, ki je bil že v začetku prisiljen zapustiti odpravo. Kljub različnim pogledom na alpinizem smo se dobro razumeli in s skupnimi močmi uspešno izpeljali odpravo. Prepričan sem, da je naše prijateljstvo po vrnitvi domov bolj pristno kot ob odhodu na odpravo. Plezanje v zgornjem delu stebra je bilo izpostavljeno in zelo estetsko. Enkratna smer - kot sta jo označila že Britanca pred trinajstimi leti. Kronologija (moje) dejavnosti na odpravi
Priporočljivi viri in literatura za dodatne informacije: Članki Knjige Vodnik Zemljevid |
| Alpinizem | |||
 |
|
|
|
| Odprave | Evropska gorstva | Plezaliča | Povezave |