Charakusa 2004

Člani odprave

• Steve House iz Mazame (Washington – ZDA) vodja odprave
• Doug Chabot iz Bozemana (Montana – ZDA)
• Bruce Miller iz Boulderja (Colorado – ZDA)
• Jeff Hollenbaugh iz Bozemana (Montana – ZDA)
• Steve Svenson iz Seatla (Washington – ZDA)
• Marko Prezelj iz Kamnika,
• Haji Ghulam Rasool iz vasi Hushe (Baltistan v Pakistanu), kuhar odprave
• Amin Raza, kapetan pakistanske vojske iz Islamabada (Pakistan), oficir za zvezo

Ideja za resen obisk doline se je rodila ob zaključku lanske odprave na Masherbrum (s Stevom Housom in Maticem Joštom) z ledenika Baltoro. Slabo vreme na odpravi nas je spodbudilo k povratku prek sedla Ghondogoro in zvedavem izletu v dolino Charakusa in Nangmah. Enodnevni ogled doline je sprostil nove ideje in želje po plezanju. Steve House je silovito navdušenje nad dolino sprostil tako, da se je po odpravi na Masherbrum iz Islamabada vrnil nazaj v dolino in splezal novo smer na nedotaknjen vrh Haji Brak ter opravil drzen poskus vzpona na K7 kjer je bil primoran obrniti v slabem vremenu.
Ob načrtovanju odprav za letos sva s Stevom spet hitro našla skupni jezik. Steve je v ekipo povabil še štiri izkušene ameriške alpiniste. Za nameček je ambicioznim idejam v dolini Charakusa dodal še vzpon na Nanga Parbat. Jaz sem se že na začetku odrekel drugemu delu odprave.

Nekoliko skrbi nam je povzročilo pridobivanje vize za Pakistan. Za Slovence je pristojna ambasada v Rimu kjer so imeli letos obilo dela zaradi petdesete obletnice prvega vzpona na K2. Na vrh je namreč prvim uspelo splezati Italijanom (A. Compagnoni in L. Lacedelli). Letos je bilo Italijanov (obletnici »na čast«), ob vseh ostalih, samo na Baltoru menda prek 700. To dejstvo ustrezno osvetli zaplete pri pridobivanju vize v Rimu.

Zbiranje informacij o dolini in zgodovini alpinistične aktivnosti v njej je ustvarilo vtis, da je (kljub zavajajočem prvem vtisu o neraziskanosti) dolina pogosto obiskana ter že precej alpinistično obdelana. Izkušeni britanski alpinist Patt Littlejohn je v reviji Mountain (št 120, mar/apr 1988) navdušeno opisoval plezanje v tej dolini. Večina piscev in poročevalcev je navdušenje nad dolino jasno izražala. Nekaj je bilo celo takih, ki so zaradi navdušenja nad dolino in neuresničenih idej napisali nejasna poročila. Le ta burijo domišljijo in vabijo alpiniste s celega sveta čeprav se zdi, da so nejasna poročila in pompozne izpovedi usmerjene bolj v skrivanje idej.
K6 je imel do danes s svojim strašljivim severnim ostenjem malo resnih poskusov. Prvi (do zdaj edini zabeležen) vzpon na glavni vrh K6 je z južne strani (dolina Nangmah) v klasičnem odpravarskem slogu opravila 17. julija 1971 avstrijska ekipa pod vodstvom E. Kolbmüllerja (vir: AAJ 1971/str. 450).
Sosednji K7 je prizorišče številnih poskusov. Prvi vzpon na glavni vrh prek JZ raza je v »ekstremnem« odpravarskem slogu (dva meseca nameščanja 6500 metrov vrvi, 450 klinov in svedrovcev ter kar pet taborov med bazo in vrhom) 8. in 9. avgusta 1984 opravila japonska odprava, ki jo je vodil Toichiro Nagata (vir: AAJ 1985/str.310 in Iwa To Yuki 107).
Na Kapuro je poskušalo splezati malo odprav. Do letos še ni bil zabeležen vzpon na vrh.
Nekaj manj izrazitih vrhov, granitne ostrice, stebri in stene pa imajo že veliko zanimivih vzponov različnih odprav. Verjetno najbolj prestižen vzpon sta julija leta 1998 opravila Conrad Anker in Peter Croft v Spansar Brakku (2400 metrov grebenskega plezanja do težavnosti 5.11a – 23 urna krožna tura). Peter Croft je smer označil za »največjo in najboljšo smer, ki jo je preplezal – ali videl – v življenju« (vir: AAJ 1999/str 396). Ob dejstvu, da je Peter zelo izkušen plezalec (razvpiti El Capitan je preplezal v štirih urah in 22 minutah) si tudi tisti, ki doline še niso videli, lahko predstavljajo razsežnosti skalnega plezanja okrog Charakuse.

Srednje velik ledenik Charakusa se nahaja v pogorju Karakorum na SV Pakistana. Teče od vzhoda proti zahodu – vzporedno z ledenikom Baltoro, vendar 15 kilometrov bolj južno. Med Baltorom in Charakuso je veliko visokih vrhov med katerimi sta verjetno najbolj znana Masherbrum in Chogolisa. Ledeniško dolino omejujejo številni vrhovi zanimivi za plezanje. Severna morena je bolj skalnata, južno pa obdaja več snega in ledu. Dolino zapira venec slikovitih vrhov – Kapura, K6, Linksar in K7.

Pogorje Karakoruma na severu Pakistana že od nekdaj vabijo razskovalce in pustolovce s svoji izjemno pestrostjo in razgibanostjo. Veliki prehodni ledeniki in številne granitne ostrice so sredi prejšnjega stoletja podlegli razvpiti osvajalni miselnosti – v Karakorumu je namreč pet vrhov višjih od mitskih 8000 metrov. Osvajalci, lovci na trofeje, zbiratelji in komercialne odprave, ki uspešno tržijo številke vseh vrst, še prednjačijo pri ekonomiji lokalnih prebivalcev na dostopih do gora, vendar manjše odprave predstavljajo vedno večji delež.
Skardu (Askole, Khapalu, Hunza) in Gilgit (Hunza) sta glavni mesti okrožij kjer je glavnina karakorumskih gora. Dostop do Charakuse je po cesti iz Skarduja (kamor pridemo po cesti ali z letalom iz Islamabada) do vasi Hushe (8 ur vožnje – 145 km) od tam pa dva do tri dni hoje z nosači do baze (lahko tudi en dan hitre hoje) v vznožju K7 in K6. Baza je na prijetni morenski ravnici, približno 4300 metrov visoko pod JZ ostenjem K7 (6934 m) in nasproti mogočni S steni K6 (7282 m).
Cilj naše odprave je bil splezati kakšno skalno smer, opraviti prvi vzpon na Kapuro, splezati na K7 ali morebiti na še nedosežen stranski vrh in v primeru res ugodnih razmer poskusiti z vzponom na zahodni vrh K6, ki še nima pristopa na vrh. Pestra in izkustveno močna ekipa je bila osnova za ambiciozne cilje in začetni dogovor, da bomo konkretne ideje in naveze oblikovali glede na vreme, razmere in počutje. Steve House je bil odločen, da bo sam dokončal vzpon na K7 kjer ga je lani ob solo vzponu obrnilo slabo vreme.
Na pakistanskem ministrstvu pristojnem za turizem smo vplačali takso za Kapuro, K7 in K6 ter (astronomski) polog (6000 USD) za helikoptersko reševanje podjetju Askari Avitaion. Nekaj razburjenja je povzročila tudi zahteva po štirikratnem (zaradi štirih vrhov) plačilu ekološke takse (200 USD × 4). Razen Jeffa so šli vsi ostali Američani še na Nanga Parbat.
Zvezni oficir (za gore nad 6500 metrov je obvezen) je bil izjemno prijazen in nam ni povzročal dodatnih težav. »Zveznik« predstavlja izdatno breme za odpravo, ker mu je poleg nastanitve, transporta in hrane potrebno zagotoviti ustrezno obleko in opremo – kot enakovrednemu članu odprave. Dejstvo je, da je (kolonialno?) potrebo po uradnem predstavniku oblasti že zdavnaj povozil čas. Verjetno se ohranja predvsem zaradi zaslužka birokratov.

Naš kuhar je bil Rasool, znanec z odprave na Masherbrum in tradicionalen kuhar ameriških odprav. Nekaj hrane sem poslal s kargo pošiljko iz Slovenije, nekaj so jo prinesli Američani s seboj, večino pa smo kupili v Islamabadu in Skarduju. Tamkajšne trgovine so zadovoljivo založene, od doma velja prinesti le priboljške, suhomesnate izdelke, domač čaj in kakšen prigrizek ali napitek za lajšanje spomina na dom. Vso hrano za bazo (moka, riž, sladkor, zelenjava, mleko v prahu ...) in gorivo za kuhanje (petrolej) je kupil kuhar. Ponovno se je dobro izkazal. Predvsem s svojim očetovskim odnosom do nas vseh.

Za logistično pomoč v Pakistanu smo spet izbrali agencijo Blue Sky Treks and Tours (Ghulam Muhammad), ki je potrdila preizkušeno učinkovitost pri urejanju formalnosti, nakupu hrane, potovanju in organizaciji nosačev. Nosači v Pakistanu nosijo največ 25 kilogramov in imajo vse dostope razdeljene v etape. Do baze smo jih najeli 65, za povratek pa 40. Z njimi nismo imeli omembe vrednih težav.

Osebno opremo je prinesel vsak sam. Nekaj skupne opreme (šotori, sodi) smo shranili v Hushah lani ob povratku z Baltora, opremo za plezanje pa smo prinesli vsi v sorazmernih deležih. Glede na to, da smo plezali v alpskem slogu, tehnične opreme nismo imeli veliko. Večja količina opreme po svoje veča izbor možnosti (kar ni vedno dobrodošlo) in stroške ter predvsem zmanjšuje mobilnost.

Imeli smo satelitski telefon (Thuraya) in sončne celice za polnjenje. Telefon je bil najbolj koristen za komuniciranje z agencijo in predvsem za vremensko napoved, ki sta jo skrbno pripravljala Jure Jerman in Andrej Velkavrh.

Kot odprava smo bili zelo uspešni, kljub dokaj slabem vremenu in posledično manj ugodnim razmeram za plezanje. Uspeh lahko opredelimo tudi z dejstvom, da smo bili vsi zdravi in dobrovoljni ves čas odprave. Prijateljstvo med nami se je v času odprave okrepilo – pred odpravo se vsi nismo poznali.
Preplezali smo več različnih smeri. Splezali smo na piramidni vrh Nasser po S razu – smeri prvopristopnikov (A. Bunnage in D. Hamilton, 2. – 3. sept. 1988), preplezali smo dolgo (prek 1000 m) novo smer na Nasser, preplezali greben JZ od Nasserja, splezali na stolp v masivu K7 prek nove smeri, opravili poskusa vzponov na Nasser prek JZ raza ter na Drifiko prek japonske smeri in prvi vzpon na vrh Kapure. Z Jeffom Hollenbaughom in Stevom Swensonom sem poskusil z vzponom na zahodni vrh K7 prek SZ grebena a smo se morali zaradi snežnih razmer (plaz nam je odnesel en nahrbtnik) obrniti približno 300 metrov pod vrhom.
Doug Chabot in Bruce Miller sta v štirih dneh ponovila Japonsko smer na K7.
Vrhunec naših prizadevanj je udejanjil Steve House s svojim samostojnim vzponom na K7. Vzpon je sam uspešno zaključil na vrhu v tretjem poskusu v območju JZ raza z zaključkom po Japonski smeri v pičlih 41 urah iz baze prek vrha nazaj v bazo.

V dolini sta bili aktivni še dve odpravi – Slovenska (vodja Matej Mejovšek) in Francoska (nacionalna ekipa petih obetavnih alpinistk - katerim je sledilo pet alpinistov – vodji Herve Qualizza in Erwan Lelann)

Brez donatorjev in podpornikov, ki konkretno in s simpatijami podpirajo ter spodbujajo mojo alpinistično dejavnost seveda tudi tokrat ne bi mogel na odpravo. Ni jih veliko, a se vsakič z odobravanjem odzovejo moji prošnji. Ob posameznih konkretnih dogovorih je iskren izraz hvaležnosti in vedenje, da so omogočili nadgradnjo izkušenj ter nekaj dobrih vzponov, še največ kar lahko dobijo v zameno.

Opravljeni vzponi (Marko Prezelj):

1. Britanska smer (S raz) na Nasser (5 raztežajev, max. 6a) – soplezalec Steve House (sestop po isti smeri, pretežno s spusti po vrvi)
2. Nova skalna smer »No Tasty Talking« (JV raz) na Nasser (prek 1000 višinskih m, težavnost med V in VII+) – soplezalec Bruce Miller za celotno smer ter Steve House in Steve Swenson za zgornji del (sestop po Britanski smeri, pretežno s spusti po vrvi)
3. Nova kombinirana smer in prvi vzpon na vrh (6544 m) Kapura Peak (približno 1500 višinskih metrov, – soplezalec Bruce Miller, vzpon na vrh sva opravila po isti smeri kot dan pred nama Steve House, Doug Chabot in Steve Swenson (sestop po smeri vzpona – delno s spusti po vrvi)
4. Nova skalna smer »Difficult Life« v prvem stolpu masiva K7 (650 višinskih metrov, obvezno 6c+, nekaj mest v predzadnjem raztežaju A0) – soplezalec Bruce Miller (sestop s spusti po vrvi)

Poleg tega smo (Jeff Hollenbaugh, Steve Svenson in jaz) po SZ grebenu poskusili splezati še na Z vrh K7 vendar smo tretji dan vzpona zaradi plazovitega snega (kložast plaz nam je v vznožje stene – 1500 m – odnesel nahrbtnik) približno 300 metrov pod vrhom obrnili.

Kronologija moje aktivnosti:

Informacija, ki jo je ob vrnitvi napisal Steve House

Slike z odprave