Andi – Cordillera Blanca 2005

Z Američanom Stevom Housom že četrto leto skupaj uresničujeva nekatere najine alpinistične ambicije v gorah, ki terjajo odgovorno osebno pripravo in organizacijo. Konec maja in julija 2005 sva načrtovala novo alpinistično odpravo. V tem času sva želela plezati v Indijski Himalaji vendar indijsko ministrstvo za turizem zaradi birokratskih in političnih zapletov v zvezni državi Uttaranchal, nikomur ni hotelo izdati dovoljenja za plezanje v tem delu Indije. Tri tedne pred nameravanim odhodom sva se zato odločila, da načrtovano plezanje v Aziji nadomestiva s plezanjem v Južni Ameriki. Perujski Andi so obetali primerno nadomestilo. Enostavna organizacija in alpski stil plezanja sta že dolgo zaščitni znak Andov. Ker sva bila člana odprave le dva, s prilagodljivostjo nisva imela težav. Perujske Ande sva oba obiskala prvič in sva bila zato ves čas na preži za uporabnimi informacijami. Plezalne cilje sva ob odhodu ohranila predvsem na idejni ravni. O deželi in gorah sva vedela premalo, da bi si lahko z zadostno gotovostjo za cilj postavila znane ambiciozne ture.

Hitra sprememba cilja je povzročila še največ težav z letalskim prevozom in z informacijsko pripravo na področje. Zaradi časovne stiske sva pred odhodom pridobila le osnovne informacije, več pa potem med vsakim postankom v Huarazu. Špansko ne znava, kar je povzročalo manjše zadrege ob stikih z domačini.

Midva sva se dobro znašla, spoznala pogorje in odlično izkoristila mesec dni, ki sva ga namenila plezanju. Zelo zadovoljna s štirimi resnimi vzponi sva bila na koncu hvaležna, da naju je indijska birokracija tokrat zavrnila.

Kronološko poročilo:

Vzponi:

• 29. maj La Esfinge (5327 m) V stena: »Originalna smer« z redko plezanim originalnim izstopom, prosto in na pogled. 750 metrov, 6c+/7a, 5:30 h
• 1. junij La Esfinge (5327 m) V stena: smer »Cruz del Sur«, prosto (razen prvih dveh raztežajev, ki sva jih plezala za spoznavanje stene pred štirimi dnevi, vse na pogled). 800 metrov, 7a/7a+, 7 h.
• 8. junij Cayesh (5721 m) Z stena: nova smer: »Idiomas mixtos« (Mešano sporazumevanje – Steve govori slovensko zato sva ves čas prepletala angleščino in slovenščino ter še kakšno špansko besedo), prosto in na pogled. Prečenje vrha - sestop v območju nemške smeri. Od šotora in nazaj 16 ur in pol. 11 raztežajev + 150 metrov sočasnega plezanja, 700 metrov, M7+ in 6a+, ED3
• 18. do 20. junij Taulliraju (5830 m) – zahodni steber JZ stene: Italijanska smer. 850 višinskih metrov in 1300 metrov dolžine – 23 raztežajev. ED2 – verjetno prva prosta ponovitev (M6+). Prečenje vrha - sestop v območju francoske »Vodniške« smeri.

Cordillera Blanca je 180 kilometrov dolgo in le 20 kilometrov široko pogorje v južnoameriškem tropskem pasu. 25 vrhov sega prek 6000 metrov nad morsko gladino. Gorska veriga se razteza vzporedno s pacifiško obalo, ki je 100 kilometrov zahodno, na vzhodu pa se še prej začne amazonski pragozd. Razmere v Cordilleri Blanci se zadnja leta zaradi globalnega segrevanja drastično spreminjajo. Spremembe so najbolj opazne na ledenikih, snežnih pobočjih in opastnih grebenih.
Značilnost pogorja so veliki temperaturni skoki med dnevom in nočjo ter razmeroma enostavni in hitri dostopi do začetka hoje. Pristopi do gora so glede na nadmorsko višino kratki zato je dobra aklimatizacija zelo pomembna za uspešno plezanje.
Pogorje je alpinistično že zelo obdelano. Velika prednost področja je to, da ni dragih birokratskih ovir, ki so značilnost alpinističnih odprav v Azijo. Slovenski alpinisti so predvsem v osemdesetih letih v Andih opravili nekaj zelo dobrih vzponov v kombiniranem svetu. Klimatske spremembe so v zadnjem obdobju poskrbele, da je marsikatera snežno - ledna smer drugačna kot je bila ob prvem vzponu. Normalna smer na Huascaran je letos redko obiskana, ker jo ogrožajo veliki seraki in ledeniške razpoke, na popularni Alpamayo pa po običajni smeri sploh niso plezali zaradi nevarne vršne opasti. Kopne razmere ali slaba kakovost snega so marsikatero smer naredile neplezljivo. S tem predstavljajo obstoječe kombinirane linije nove izzive, saj pogosto že na videz obetajo večjo zahtevnost kot jo navajajo plezalni vodniki.

Sfinga (La Esfinge 5327 m) je mogočna granitna stena nad dolino Paron. Za to nadmorsko višino se odlikuje z res kvalitetno kamnino in spoštljivo dolžino (do 850 m). Zaradi svoje dostopnosti predstavlja odličen cilj za aklimatizacijo pred kombiniranimi smermi v nekoliko višjih gorah. Prvi dve smeri v Sfingi sta bili preplezani sredi osemdesetih let s precej opreme in dolgim časom plezanja. Plezalni bum je stena doživela leta 2000, ko je bilo preplezanih kar sedem novih smeri. Nekateri takratni akterji so poskrbeli za izdatno medijsko predstavitev in s tem tudi za povečano zanimanje plezalcev. Struktura in kakovost kamnine omogočata naravno varovanje in tekoče prosto plezanje. Britanski plezalni fenomen Leo Houlding je steno Sfinge označil kot steno svetovnega formata za prosto plezanje s sprotnim nameščanjem varovanja. V AAJ 2001 je zelo ostro obsodil nameščanje svedrovcev v tako steno.
750 metrsko »Originalno smer« sta od 29. julija do 8. junija 1985 v osemnajstih raztežajih, po devetih bivakih v steni, preplezala O. P. Garcia in A. Gomez Bohorquez (10 dni, 5.10a in A1). Prva prosta ponovitev (5.11c) je bila opravljena leta 1997 v dveh dneh. Smer je zdaj pogosto plezana in je postala nekakšna klasika.
800 metrsko smer »Cruz del Sur« sta med 27. junijem in 13. julijem 2000 preplezala Mauro Bole – Bubu in Silvo Karo. Spremljal ju je Boris Strmšek, ki je fotografiral in snemal. Smer sta plezalca očistila vegetacije in opremila s 33 svedrovci (17 na stojiščih). Po fiksiranju vrvi v prvih 11 raztežajih sta smer preplezala v celoti prosto. Njuna ocena 7c+ je po prvih ponovitvah zdrsnila na 7a/7a+ (5.11d). Plezanje je zelo estetsko in slikovito. Struktura kompaktne kamnine omogoča tekoče plezanje ob sprotnem nameščanju varovanja, čeprav so nameščeni svedrovci vsakomur udobna pomoč za varovanje. Brez svedrovcev, bi bile smeri v Sfingi veliko bolj resne in dosegljive le redkim izbrancem.

Cayesh (5721 m) s svojo drzno obliko in rdečkasto vulkansko kamnino izziva opazovalce že od davnine. Ime gore v inkovskem jeziku kečua pomeni klic. Z juga je oblika gore najbolj ošiljena. Prav zaradi nedostopnosti so prvi vzpon na vrh opravili Novo Zelandci po razgibanem južnem razu šele leta 1960 (L. Crawford, D. Ryan, L. Stewart). Vzhodno steno so 19. julija 1983 prvi preplezali Mark Richey, C. Boyd in N. Pothier. Za njimi sta prek te stene svojo linijo preplezala tudi Grega Lačen in Peter Mežnar. Prek jugozahodne stene so le do grebena najprej splezali Novo Zelandci (1973), zatem je stena zavrnila italijansko odpravo. V steni so pustili pritrjeno fiksno vrv, ki tam neslavno visi še danes. Kasneje so v tej steni nove smeri preplezali še Britanci, Američani, Nemci in Čehi. Ponovljena je le Nemška smer iz leta 1988 (M. Roeper in J. Steinsberger – obrnila sta 15 metrov pod vrhom). V celoti je uspešnih vzponov na sam vrh zabeleženih zelo malo. Charlie Fowler je v AAJ (1989) slikovito zapisal, da je gora Cayesh lomilka src in hrbtov.
Kopne razmere so v zadnjem času pripomogle k temu, da je plezanje bolj zahtevno. Značilnost nenavadne kamnine so slabe možnosti nameščanja varovanja zaradi ozkih in zaprtih razpok. Majhni zatiči in metulji so za varovanje najbolj uporabni.

Taulliraju (5830 m) vsako leto priteguje poglede tisoče trekerjev, a le peščici alpinistov uspe stopiti na vrh te strme gore. »Taulli« pomeni majhno modro cvetico s tega področja, »raju« pa pomeni isto kot »nevado« - gora snega. Ime bi torej lahko poslovenili v »Snežena gorska roža«. Mislim, da se tej gori tako ime kar poda. Značilnost gore je z opastmi okrašen vršni greben ter snežni trakovi prek JZ stene, ki jih ustvarijo plazovi. Sneg se zaradi senčne lege pogosto predela le do grobo kristalne, sladkorju podobne strukture.
Ko je francoski alpinist Lionel Terray leta 1956, po dolgotrajnem napenjanju vrvi, prvič stopil na vrh, je zapisal: »Nikoli, verjetno v vsej alpinistični zgodovini, ni bil vzpon na kakšen vrh tako težko delo.« Ob dejstvu, da je Terray pred tem opravil večino zahtevnih vzponov v Alpah ter prve vzpone na vrhove kot so Makalu, Fitz Roy, Chacraraju in Jannu, o zahtevnosti pristopa na vrh ni dvoma. Več kot 20 let je minilo preden je Japoncem uspel drugi vzpon na vrh. Kasneje so preplezali še ducat linij, ki se niso vse končale na vrhu.
Šesterica Italijanskih alpinistov (Gianni Calcagno, Piero Perona, Ugo Vialardi, Costantino Piazzo, Tullio Vidoni in De Benedetti) je avgusta 1980 do vrha opremila s fiksnimi vrvmi logično smer v prvem stebru SZ stene (ED1, VI 5.9 A1, 900 m). »Italijanska smer« ima veliko poskusov, ki so se končali brez vzpona na vrh.

Huascaran Norte (6664 m) je severni vrh najvišje gore v Peruju in pete najvišje obeh Amerik. Zaradi prvenstva v nadmorski višini je Huascaran tudi najbolj pogost cilj številnih gornikov, ki vsako leto obiščejo Cordillero Blanco. Njegova severna stena je s svojim videzom privlačen cilj za vse, ki si želijo resnega plezanja na nekoliko večji višini. Sončna lega in globalno segrevanje ozračja pa sta poskrbela, da se prek te stene pogosto valijo posamezni kamni in pravi kamniti plazovi. V takih razmerah je plezanje v steni skrajno tvegano.

Turizem se v Peruju pospešeno razvija, kar poleg ugodnosti za turiste s seboj vleče tudi nekatere neprijetnosti. Turisti so pogoste tarče malih tatov in prevarantov, s čimer je v sozvočju dejstvo, da aktivno življenje in bivanje za turiste s časovno omejitvijo ni poceni. Komur čas ne postavlja omejitev, lahko v Peruju živi zelo poceni.
Izhodišče Huaraz nudi vse moderne možnosti komuniciranja (telefon, internet). Z informacijami nama je v začetku pomagal Aritza Monasterio, kasneje pa Chris Benway. Oba sta naturalizirana priseljenca in se preživljata s turizmom. Nakup hrane, potovanje in morebitna organizacija oslov za nošnjo opreme je v Peruju enostavno opravilo, ker je ponudba pestra in so turisti že dolgo pomemben vir zaslužka za lokalno prebivalstvo. Glede na to, da je Peru še vedno del tako imenovanega tretjega sveta, so cene individualnih prevozov, nastanitve, nošnje in hrane za turiste dokaj visoke.
Ker sva želela kratek čas kar najbolje izkoristiti, poceni javnih prevozov (»colectivo«) nisva uporabljala. Plezala sva v alpskem slogu zato opreme nisva imela veliko. Vse sva prinesla od doma razen goriva za kuhalnik.

V Huarazu in dolinah pod gorami sva srečala še veliko alpinistov z različnimi cilji in ambicijami.

Kot odprava sva bila zelo uspešna. Imela sva srečo z vremenom in izbiro ciljev. Ponovno lahko uspeh opredelim tudi z dejstvom, da sva bila oba zdrava in dobrovoljna ves čas odprave. Odlično sva se razumela tudi v najbolj negotovih trenutkih.
Preplezala sva dve dolgi skalni smeri, ki sta še nedavno sodili v sam vrh prostega skalnega plezanja v Peruju, prosto sva ponovila dolgo kombinirano smer na eno najbolj želenih in hkrati redko preplezanih gora v Cordilleri Blanci – Taulliraju, uspela pa sva preplezati tudi novo smer na vrh slikovite ostrice Cayesh, ki je spustil le peščico alpinistov na svoje teme.
Poskusila sva tudi z vzponom v severni steni severnega vrha Huascarana, a sva se tik pod steno obrnila zaradi kamnitih plazov, ki so konstantno padali prek celotnega osrednjega dela stene.

Izkušnja, pridobljena v Andih, je zelo bogata in je presegla moja pričakovanja. Glede na poročila nekaterih odprav in posameznikov, ki so bili v Andih alpinistično aktivni pred nama, sva kmalu ugotovila, zakaj številnim ne uspe splezati na izbran vrh. Napredovanje po snegu pogosto predstavlja večjo težavo kot plezanje prek granitnih sten. Izkušnje so naju prepričale, da so vzponi, ki se na posneženih andskih vrhovih ne končajo na vrhu, lahko označeni kot poskusi (angl. attempt). Plezanje pred vrhom je bilo za naju vedno zelo negotovo in na obeh gorah je bilo najtežje preplezati prav zadnji del pred vrhom, ko je bila vrnitev po smeri vzpona zaradi zahtevnosti že izključen, nadaljevanje do samega vrha pa še vedno negotovo. Zadnji metri so izziv tudi zato, ker je za to, da jih sploh lahko poskusiš preplezati, potrebno do tam prehoditi in preplezati prav vse metre od dolinskega udobja. Mogočne gore imajo logičen »zaključek težav« na vrhu, čeprav nas moderni trendi pogosto skušajo prepričati drugače. Tudi sestop s samega vrha je vsakič terjal popolno koncentracijo.

Brez donatorjev in podpornikov, ki konkretno in s simpatijami podpirajo ter spodbujajo mojo alpinistično dejavnost, seveda tudi tokrat ne bi mogel na pot. Ni jih veliko, a so se zopet z odobravanjem odzvali moji prošnji. Ob posameznih konkretnih dogovorih je iskren izraz hvaležnosti in vedenje, da so omogočili nadgradnjo izkušenj ter nekaj dobrih vzponov, še največ kar lahko dobijo v zameno.

Viri:

• Brad Johnson, Classic climbs of the Cordillera Blanca Peru, 2003
• Mick Fowler, »Vertical pleasure« – The secret life of a taxman, str. 107 do 125, Hodder & Stoughton, 1995
• American Alpine Journal (AAJ) 2001, Leo Houlding, »Shall we take a drill«
• AAJ 1998, Antonio Gomez Bohorquez, »The Riddle of the Cordillera Blanca«
• AAJ 1984, M. Richey, »Cayesh from the east«, str. 49 – 58
• AAJ 1987, J. Gore, »A calling – Cayesh«, str. 43 – 47 in 97 – 102
• AAJ 1989, C. Fowler, »Old routes and new routes in the Cordillera Blanca«, str. 51 – 55
• AAJ 1983, M. Fowler, »Taulliraju's southwest face, 73 - 76
• AAJ – več različnih letnikov (od leta 1980 do 2004)
• Mountain 90 (1983), Mick Fowler, »Peruvian special«, str. 30 - 35
• Alpinist št. 7 (poletje 2004), Mick Fowler, Mountain profile - Taulliraju, str. 20 do 39.
• Mountain Info / High Magazine – urednik Lindsay Griffin: 223, 227, 238, 246, 257, 258
• Climbing Magazine, August 2001, Nils Davis, Big walling in the New World – Peru's »secret« La Esfinge offers bullet alpine granite
• Zemljevid - Alpenvereinskarte, Cordillera Blanca Sud (0/3b) in Nord(0/3a), 1:100 000
• Vodnik Lonely Planet, Peru